Zdaj govori pesnica

»Pesnica je avtorica verižno prepletenih haikujev, ki se s ponavljanjem zadnjega verza vsake kitice zapletejo v venec in presenetijo bralca z oblikovno izvirnostjo ter pomensko drznostjo.«

»Obžalovanje dejanja ne izbriše.«

»Skratka, vsi vedo bolje od mene, kako bi morala živeti in kdo bi sploh morala biti. Ne morem se meniti za to, nimam časa, jaz delam.«

»Prekleto zaslužena je. Prisiljena sem jo bila odkloniti leta 2000, letos je nisem prisiljena odkloniti.«

»UO PS nima pristojnosti odločati o podelitvi moje nagrade, temveč zgolj o izročitvi.«

»Vročitev zaslužene nagrade, pa četudi iz leta 2000, je dovoljena, v določenih okoliščinah celo nujna.«

»Rimskokatoliška cerkev ugrabila in zlorabila nagrado s tem, da je razbila sam statut te nagrade.«

»Ko bodo nagrade podeljene, bom prišla na oder in povedala pesem, saj je v moji poeziji moja moč.«

»Čeprav je spomin na to precej grenek, tem bolj zaradi medijskega linča, ki se je sprožil po tem proti meni in je trajal leta in leta, tako rekoč vse do danes.«

»To sem sprejela kot žalitev mene kot osebe in svojega umetniškega opusa.«

»Njeno osebno mnenje je, ob tem pa poudarja, da ni umetnostni arbiter, 'da njegovi mozaiki pomenijo približno toliko, kot v literaturi pomeni opus Paula Coelha, se pravi nič'.«

»Spočet v kripovaluti, položen v kriptodepresijo, spal odprtih vek, v strahu za dušo.«

»Bi se rada zacelila, / postala cela, / prevzela svojo polovico? / Ne bo šlo. / Je biti cela lažje? / Res to hočeš? / Res to zmoreš? / Kaj bi imela od tega?«

»Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … «

»Sama je prepričana, da današnji svet potrebuje veliko poezije, ki bo preglasila jezo in nestrpnost, ki sta postali del naše realnosti.«

»Stranka SDS je podganja stranka.«

»Je, upam, kar pogosta reakcija človeka v družbi, ki ni najbolj prijazna, kjer je ogromno homofobije, rasizma, šovinizma, seksizma, in to je moj način akcije.«

»Za samoto je potreben pogum, ne moreš se dolgo strinjati, ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, ne moreš več pisati o univerzalnosti izginjanja, zato živim v mestu, se opominjam, da najdem prostor sred križišč, nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, razmišljam na sprehodu mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, in minevajo, ostajajo za mano.«

»Včasih, v polsnu, še vedno slišim očeta, / ki kliče moje ime … da nekaj nisem storila, / ali da sem storila narobe. / Ker z očmi, /polnimi utopije, pač ne morem hoditi po svetu.«

»Za svojo mizo sem, / priklenjena z zlato verigo. // Ni me: mame, ljubimke, prijateljice - ...«

»Prosto uriniranje po telesu svoje ženske / je razumel kot vrhunec izkazovanja ljubezni. (…) Teknila mu je kri. Tudi menstrualna. (…) Obilne krvavitve v njegovi navzočnosti / naj bi potrjevale mojo pripadnost.«

»Pisati ali ne pisati – to je vsa razlika.«

»Moj materni jezik je fašizem.«

»Moj materni jezik je bil jezik zveri.«

»Še ena nora ženska.«

»Dokler Zahod ne prizna Vzhoda in obratno, bo Evropa še naprej dekle, ki jo je ugrabila pohota starega patriarhalnega boga.«

»Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.«

»Rožiči pa – / ravno prav grenki, ravno prav redki, / kdor jih vzljubi, jih bo zmeraj iskal.«

»Ko je umrl moj dedek, / sem uzrla / ljubezen.«

»Refleksija o poraznem družbenem položaju žensk, še posebej lezbijk in prvoosebne govorke.«