Zdaj govori pesnica

»Pesmi se pogosto, predvsem v prvem delu zbirke, začenjajo oziroma odpirajo kot vstopi v pokrajino, v urbano prostorje, pri čemer verzi ne delujejo, kot da hočejo podati zamrznjeno sliko vidnega, temveč 'lovijo' impresijo.«

»Pokrajine, vedute in vsa bitja, ki se 'ujamejo' v pesničino pisanje, tako niso nekakšne prispodobe za njen duševni interier, niso njene pozunanjenosti.«

»V osnovi gre pri delu Impressum: Upočasnejna svetloba za zelo rahlo, tenkočutno, 'lirizirano' govorico, poetiko.«

»Briga me / kaj si mislite / kaj šušljate / kaj spletkarite / kaj govorite / kaj kričite!«

»Morje sončnic / morje maka, // morje krokarjev, / morje trupel. // Kako slikovit je naš planet.«

»Rumeno morje. / Rdeče morje. / Črno morje. // Mrtvo morje. // Jaz pa na Mediteranu. / Kakšen privilegij!«

»On ni več on in ona ne ona in da je biti dva tako težko, kakor so težavna razmerja v Strindbergovih dramah. V pogrešanju se idealizirata / v sobivanju se materializirata – / v pekel.«

»Sama svoj Orfej. / In Evridika«

»Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.«

»Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.«

»Izza reber zajoče pogrešanje.«

»Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.«

»Zadržan, a estetsko dovršen pesniški izraz«

»Ko sem tole napisala, se jim je odprl neki svet, ki ga niso poznali. In tako so hoteli, da postanem kot most med Italijo in Slovenijo.«

»samo da sem / : da ne zavračam / poljubov ne dotikov«

»Večer se poslavlja / s pesmijo čričkov / svetloba pridušeno ihti.«

»sem ena tistih / ki vidim česar / drugi ne vidijo«

»Pesmi ne piše popolnost.«

»Ni bilo videti, da se bomo kdaj dvignili nad meglo.«

»Tako se poleti: Počakati dovolj dolgo, da postaneš vse, megla, krilo, zrak, da si vse to ves, potem méne izgubijo ostre robove in ostane samo še gibanje, preprosta plovba v drug časovni pas.«

»Poezija se rodi in nagovarja v samotnosti.«

»Naj vaju predstavim,mi je rekel skupni znanecin nisem bila več x,ki se ga ne tiče y,ki sedi zraven mene v avtobusu,čaka pred istim javnim straniščem,trka pred istim okencem,stoka pred isto ordinacijo,živi na isti ulici incelo v istem bloku.«

»Pisanje poezije je delo, včasih težko.«

»Med pandemijo sem si zadala cilj, da bom vsak dan napisala eno pesem. Ta projekt je trajal leto in pol. Seveda mi vsak dan ni uspelo, a pisala sem redno in nazadnje sem imela več kot dvesto pesmi.«

»Tudi v spremni besedi k slovenski izdaji pravite, da poezijo pišete 'po posluhu' … Točno tako. Seveda tega ne morem početi vsakič, za nekatere teme takšen način ni primeren. Pri drugih pa je. Všeč mi je ponavljanje. V moji zbirki je tudi pesem, ki je bolj kot pesem za petje.«

»Predstavljam si tišino, / ne krik galeba, ko spozna, / da doma ni, / tišino, ki potem sledi.«

»Bolečino opišemo z orodjem, / ki nam jo nanaša o s t r a / k o t r e z i l o, topa kot / udarec«

»Stvari so urejene, najprej pros- / tor nato koža in spet prostor. / Prostor, koža, prostor: jasen / razpored reči.«

»Konje so vadili, da so imeli / težišče zadaj in lažje izvajali / p o s k o k i n p o k l o n, / princu v pozdrav so jezdeci / dvignili konja na zadnje noge / in nato še v skok z brco nazaj.«

»Francoski plemiči so v porog / revoluciji okrog vratu nosili rde- / če rute, v s p o mi n na / giljo t in o. Nekaj so imeli, / kjer bi moral biti nič.«