»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«
»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«
»Kot nadalje poudarja Veronika Dintinjana, se na moč besed rado pozablja 'morda tudi zato, ker so edine, ki lahko tekmujejo z močjo denarja. In nihče nima monopola nad njimi. Včasih so prav zapuščeni prostori tisti, kjer je največ potenciala, največ svobode za ... nekaj novega. Sicer pa veliko poletno branje poteka vsako leto. In tudi naš vrt bo kmalu spet, kot je bil.'«