Tema: Literatura

»Pazila sem na to, da se ruralnega okolja in življenja ne karikira in se ga ne dojema kot nekakšen lunapark.«

»Nikakor ne morem vasi dojemati kot zgolj zatohlo, nestimulativno okolje.«

»Resnično je absurdno, da imamo do ruralnega okolja pokroviteljski odnos.«

»Osamljena, brihtna dovolj, da ve, da bi morala biti možu podrejena, to še gre, da Prezelj rada krši pravila, ki so vsaj nekaterim stoletja tako dobro služila, pa postane očitno, ko Idi zmanjkuje motivacije za in/ali občutka zadovoljstva ob izpolnjevanju dolžnosti.«

»Težko vodo sem vedno pisala nekje med deseto zvečer in drugo zjutraj, po službi.«

»Večino dni, ko se zjutraj zbudim, si mislim: 'O, še en dan!'«

»Kjer bi bilo literarno zanimivo odkrivati neke psihološke ali vsaj situacijske specifike, se teksti vse prepogosto zatekajo v enoplastno, površinsko upovedovanje skrajnih človekovih stanj.«

»Drugi način uporabe teh postopkov v Obiskih je namen šokiranja, podobno kot v žanru, ki je po tej tendenci vzbujanja ogorčenja ali osuplosti pogovorno primerno imenovan 'šoker'.«

»Če je v Ostankih dneva (v odnosu do gospodarja) pisal o služabniku, v Klari (v odnosu do lastnice) piše o androidu.«

»Ishiguro s tovrstnimi drznejšimi idejami žal ostane na pol poti, zato Klara in sonce še najbolj prepričljivo deluje kot analiza človeške neusmiljenosti in neobčutljivosti.«

»Žalostno je takole opazovati Evropo, kako gre dalje s svojimi godbami, slavji, zastavami in bobni...«

»Človeško življenje je kakor vojaška srajca. Kratko in posrano!«

»Gospod Ciappelletto prevara s krivo izpovedjo nekega svetega redovnika in umre; čeprav je bil v življenju prav slab človek, ga imajo po smrti za svetnika in imenujejo svetega Ciappelletta«

»Si res ne želi, da bi vse obdržala država.«

»Med mojimi prijatelji so pisatelji, ki so njene nečake poznali. Ko so spraševali po njih, je Maria Kodama zanikala njihov obstoj. Prav osupljivo je bilo.«

»Obstaja nekaj takega, kot je posttravmatska stresna motnja, veste. Ugotovil sem, da je zelo, zelo težko pisati. Usedem se in pišem, pa se nič ne zgodi.«

»Gre za stvari, ki jih napišem in jih naslednji dan izbrišem. Res še nisem prišel iz tega gozda.«

»Čeprav je Ajda Bračič na začetku svojega literarnega ustvarjanja, je s prvencem Leteči ljudje brez dvoma pokazala stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost – vse to so vrline, ki jih pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov. Le pobožno si lahko zaželimo, da bi v tej smeri zasnovala tudi naslednje knjige.«

»Ves čas se gibljemo na meji med izrečenim in neizrečenim, pripovedovalci pa so velikokrat skoraj lirski subjekti. Igrivost se kaže na ravni forme: avtorica zmore zgodbo odrezati brez pričakovanega zaključka, ne da bi to izzvenelo v prazno, ne da bi se zdelo, da ji kaj manjka.«

»Dickens leta 1850 svoj roman napisal, 'da bi protestiral proti katastrofalnim učinkom revščine na otroke njegovega časa'. 'Jaz sem svojega napisala iz istega razloga.'«

»Demon Copperhead je 'veličastno, izjemno močno in pomenljivo knjigo', ki služi kot 'ekspoze sodobne Amerike, njene opioidne krize ter neustrezne obravnave spregledanih in marginaliziranih skupnosti'.«

»Demon Copperhead bralcu 'zada zmagovit čustveni udarec' in je 'roman, ki bo prestal preizkus časa'.«

»Jaz slehernica, ki pripovedujem«

»Pridi, Inana, vstopi.«

»Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj.«

»Zarika, ti začni.«

»Kako slikaš? / Z jezikom. / Kako le? / Moj jezik je ud. / Ud? / Da. / Strašna mišica.«

»Ko stegnem jezik, / mi ga smrt nazaj pospravi.«

»Sin umori očeta. / Kaj očeta? / Dva očeta!«

»Ti pizda, / oče! / Smrt se mi upira, / pogoltne me. / Ti me streš, / da me ona očedi.«