Tema: Literatura

»Oh, dal vam bom vedeti.«

»Ne berem več tako hitro, kot sem bral prej, vendar ... pišem knjigo.«

»To je roman, ki vabi k razmisleku in čuječnosti, prav tako nas gane, saj občutljiv in natančen jezik uspe v proustovskem duhu ujeti skrajno krhkost preteklosti.«

»Prevajalce moramo ne le prepoznati, ampak jih tudi izenačiti z avtorji.«

»Z Georgijem sva se odločala, kako bova ne samo prevedla besedilo, ampak prevedla vzdušje, kontekst ... Vse tiste vrste socialističnih duhov, ki so preganjali samo besedilo.«

»To je spodbuda za pisatelje ne samo iz njegove države, ampak tudi z Balkana, ki se pogosto počutijo zunaj sfere angleško govoreče pozornosti.«

»Ni bilo enostavno prevesti njegove knjige, saj se ukvarja z različnimi desetletji 20. stoletja in različnimi jeziki, ki jih imamo v tem desetletju.«

»Jaz pa nisem več vedel, kaj je prav in kaj narobe. Kako lahkotna, skoraj infantilna so ta vprašanja, če niso izzvana, najmanj soočena z grožnjo trpljenja, bolečine in smrti.«

»Nič ni lažje kot biti proti vojni.«

»Džidadina vojska je bila, tako kot druge varnostne sile, v celoti sestavljena iz psov. In zdaj so psi, psi, psi in še več psov korakali proti šotoru, bleščeči črni škornji so se dvigali in spuščali z osupljivo usklajenostjo.«

»Na razgaljenem obrazu so tudi usta nekaj golega. Usta, ki so rdeča od krvi, ki večno krvavijo, so podobna srcu: usta so rana in tudi pogled na ženska usta je skoraj kot rana.«

»Mogoče pa ne gre za obraz, ampak za našo željo, da bi bili vsi kot mi. Želimo si, da bi bil tujec eden izmed nas, nekdo, ki ga lahko razumemo.«

»Potem se spomnim svojih čevljev, kako jih moram obuti in kako bom, če jih bom hotel zavezati, moral pogledati zemljo.«

»O Bog! A odgovora ni bilo – kajti Bog tam zanesljivo ni več prebival.«

»Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.«

»In ljudje. Dajemo si srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.«

»Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?«

»Do zdaj sta oba sinova vztrajala pri stališču, da ne bo objavljeno.«

»Avgusta se vidiva je sad še zadnjega napora, ustvarjati proti vetru in proti tokovom.«

»Skoraj deset let po njegovi smrti sva ob branju ugotovila, da ima besedilo veliko močnih delov.«

»Z minevanjem časa pomen njegovega dela samo še raste.«

»Ne bom se več drsal na bajerju je roman, skozi katerega se preprosto zadrsamo.«

»Družba, kot jo slikajo, nima posluha za ženske, pripadnike skupnosti LGBTQA in starejše.«

»Nekateri se iz tujine vračajo na povojna območja, ki so jih v želji po mirnem življenju zapustili, drugi iščejo družinske korenine, tretji se v lastni državi počutijo kot tujci brez možnosti za zaslužek.«

»Ako želiš biću ja, program tvog kompjutera«

»Najbolj pristna reprezentacija njegovega notranjega življenja, bolečine in zmedenosti, ki ju je čutil, medtem ko je izgubil ženo.«

»Kaj pravzaprav je 'uporabno ballardovstvo'?«

»ZDA imajo svojo kulturo orožja, mi imamo svojo kulturo avtomobilov.«

»Pobesneli Max potrjuje stališče tehnološkega klanja kot naravnega zakona.«

»Slike in prizori nimajo datumov, niso v sosledju časa, niso negativ že videnega. So blodnje vsega, kar je.«