»Zgodbe desetih knjig po njegovem mnenju presenečajo z nepričakovanimi perspektivami, pogledujejo v preteklost, motrijo prihodnost, ne glede na slogovni pristop komunikacijo z bralcem vzdržujejo z drznostjo, razkrivajo različne plasti kakofonične sedanjosti ter bralcem odpirajo vrata v neznane svetove.«
»V končnem izboru smo ostali s svojimi romani trije finalisti, dva odlična italijanska avtorja, Paolo Malagutti in Matteo Melchiore, vsi trije iz milanskih založb, onadva iz znamenite založbe Einaudi, jaz sem priplul na Tezejevi ladji, tako se imenuje založba, ki je izdala mojo knjigo (La nave di Teseo). In smo sedeli v dvorani in čakali. Osemčlanska žirija kritikov, v večini kritičark, je zasedala, medtem ko je že potekala prireditev. Nimam rad takih stresnih situacij. Pri nogometu veš, zakaj si zastreljal enajstmetrovko, tu pa lahko samo čakaš, kaj bodo odločili.«
»Moj roman je pač žirijo prepričal malenkost bolj (...) Gotovo jim moja, se pravi naša slovenska zgodba pripoveduje nekaj o njih samih, tudi Italija pozna podobne človeške pretrese (...) recimo Elsa Morante v svojem romanu Zgodovina (Storia). Vesel sem, ker je izmišljena in hkrati resnična zgodba iz Maribora postala nekakšen univerzalni spomin na vojno. Ki žal še zmeraj traja (...) ne samo v naši percepciji – če samo pomislimo na vse, kar se ta hip dogaja v Ukrajini.«
»Zaznamovan je tisti, ki ne odpušča. Pozabiti ne moremo in ne smemo, odpustiti pa je treba. Prihodnosti ne moremo graditi na zamerah in sovraštvu.«
»Nekega dne sem ustvaril lažen e-naslov za nekoga v industriji in s tega naslova pisal nekomu drugemu, ki ga poznam, ter prosil za izvod rokopisa pred uradno izdajo. Pisal sem v slogu in z besediščem, ki so ga uporabljali moji nekdanji kolegi.«
»To je bil trivialen zločin. Moramo biti hvaležni, kadar v kader stopi nekaj človeškega – ko založniška industrija končno postane nekaj, o čemer je vredno pisati.«
