Zdaj govori pisateljica

»Življenje sem posvetila pisanju romanov. Ne vem, ali so dobri, ampak tudi če so zelo dobri, ne bodo rešili sveta.«

»Obstaja teorija, da so umetniki lahko koristni, in sicer tako, da ljudem dajejo razlog, da vztrajajo, ko se zdi, da razlogov za to zmanjkuje.«

»Če ste ljubitelj preverjenih turističnih destinacij in vas navdušujejo uveljavljene znamenitosti, potem se vam ta blodnik ne bo zdel niti malo uporaben.«

»Morda bo ona kot tožilka in on kot obsojenec. Ona bo delovala trezno in prisebno, on pa tako kot običajno. Ne vem, ali bo to spremenilo mnenje volivcev. Mislim, da ne bo imelo takega vpliva, kot ga je imela debata z Bidnom.«

»ZDA so zelo polarizirane, kar pomeni, da se bosta Kamala Harris in Donald Trump borila za glasove ljudi s politične sredine, ki ostajajo neodločeni.«

»Osebno to težko razumem, saj se mi zdi Trump v vseh pogledih odvraten.«

»Mislim, da bo dal več možnosti Putinu in Netanjahuju. So kot klub avtoritarnih ljudi, ki so surovi in nasilni.«

»Zavedati se moramo, da je ameriški volilni sistem sprevržen, nedemokratičen.«

»Vsi zadržujemo dih in čakamo, kaj bo.«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla.«

»Predstavo sem označila za psihološki triler oziroma dramo odnosov med štirimi ženskami.«

»Predstava je psihološki triler oziroma drama odnosov med štirimi ženskami, ki so od nekdaj druga drugi priznavale določene odlike in se v tem spoštovale.«

»je kot dokončna sprava in ponovna združitev s pokojnimi.«

»Pomembna je tudi umeščenost prostora, v katerem se je znašel.«

»Pri tem bi rada poudarila tudi modrosti o življenju, ki ga je treba živeti v vsej polnosti.«

»Bralstvo je ves čas na preži, kaj vse še lahko izvemo o njegovem življenju.«

»Jurij jih oživi, empatično posluša njihove življenjske zgodbe.«

»Kašmir ni nikoli bil sestavni del Indije. To je zgodovinsko dejstvo. Celo indijska vlada je to sprejela.«

»V časopisih so me nekateri obtožili 'sovražnih govorov', da želim, da Indija razpade. Ravno nasprotno, to, kar govorim, izhaja iz ljubezni in ponosa. (...) Izhaja iz tega, da ne želimo, da bi ljudi ubijali, posiljevali, zapirali ali da bi jim pulili nohte, da bi jih prisilili, da bi rekli, da so Indijci ... Škoda naroda, ki mora utišati svoje pisce, ker izražajo svoje mnenje.«

»Pojma nimate, kaj boste sprožili s tem političnim pregonom, da bi utišali svojega najbolj prepričljivega kritika.«

»Ampak to je bil avtoričin namen, dejala je, da so liki in zgodba v tem romanu postranskega pomena, samo ozadje za razpravo o mnogoterih temah, ki jih Tokarczuk zabeli s provokativnim razmišljanjem in značilno besedno živahnostjo, medtem ko zaključek popotovanja (in najditelj objekta želje) samo potrdita avtoričin smisel za humor in trpko ironijo.«

»se ni ustrašila kontroverznosti«

»bi rada svojo platformo uporabila za to, da kulturne ustanove pozove k večjemu pogumu«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»Morali bi imeti radi soljudi, da so enako vredni ljubezni kot mi. Da niso nekateri manj vredni.«

»Ko sem dobila diagnozo pri 30 letih, sem se vprašala, kaj sploh lahko še delam, o jebenti, saj ne morem več nič, noga me ni ubogala, roka me ni ubogala, mislim res šit, potem sem se pa odločila. Nič, pisala bom, in to delam, to mi še zmeraj laufa.«

»Tistim ženskam, ki ne znajo biti do konca odkrite o sebi.«

»Kaj pa vem, če je to hudo. Moram vprašat kakšnega ljubimca, ki ga pa ni, žal, haha, ga ni.«

»Ljubezen. Še zmeraj ljubim svojega moža, še zmeraj.«