»Lepo bi bilo deliti pasje življenje s kakšno samico človeške vrste, si je mislil, ko so se odprla vrata, ki so ga ločevala od sanjske službe in fatalne ženske, a skoznja ni stopil bledi delavec, temveč je za njim stala prav tista fatalka, ki mu je po vsej verjetnosti speljala službo.«
»Prepogosto pozabljamo, da ljudje nismo substancialna, ampak relacijska bitja, in da smo v vsakem trenutku samo tisto, kar nas tisti trenutek določa, in vsa potreba po polnosti samozavedanja, ali celo kakšni individuaciji, je zato obsojena na strašne neuspehe, potlačitve, neugodja in preboje.«
»Toda mi nismo druga Švica. Pri nas so tiste 'dovoljene sanje' že zdavnaj umrle, mi bomo raje stavili na predvidljivo povprečnost in ljudem na položajih moči dovolili, da se samo zato, ker svet ta čas ni dovolj tih in dober za poezijo, tej enostavno odpovejo.«
»Mi se bomo zadovoljili z 'mikroskopskim vzorcem poezije', kot se je lani v Studio ob 17h izrazil aktualni vodja projekta gostovanja, ki je v nedavnem Panoptikumu na nacionalki prikimaval direktorju ene največjih slovenskih založb, ko je ta poezijo imenoval za 'prestižno, a žal obrobno'.«
»Bitja drugih vrst v knjigi Besede na strehi brez črk v roki vpisuje kot druge, ki pritegujejo njegovo pozornost, ki jih skuša razumeti skozi znanost, ki jim pripoznava subjektivna izkustva, a s katerimi je morda težko vzpostaviti pristen stik, ki ni zaznamovan z lastništvom ali sploh katero od drugih človeških kategorij, v katere umeščamo druga bitja, kot so na primer sopotniške živali, s katerimi sobivamo.«
»Neverjetno je, da je Molière v njej postavil na oder samega sebe kot Molièra in hkrati Molièra kot igralca v svoji igri, tako da gre, kot se je izrazil prevajalec igre Aleš Berger, za 'teater v teatru na kvadrat'.«
»Najpomembneje pri tem je, da je njegova poezija že izoblikovana, posebej pa izstopa intenziven ritem njegovih pesmi, ki deluje gibko in gladko.«
»Ves ta čas sem si govoril, da smo rojeni iz vojne – a sem se motil, mama. Rojeni smo iz lepote. Naj nihče ne misli, da smo plod nasilja – temveč, da nasilje ni moglo pokvariti tega plodu, četudi je šlo skozenj.«
»Čarobni zimzeleni gozd je več kot alegorija; je mitski kraj ... Mitsko-pravljični kronotop čarobnega gozda je zamejen z magičnim risom – reko časa in štirimi živalskimi varuhi, ki so hkrati ugrabitelji, saj so otroke iztrgali iz njihovih dotedanjih življenj. V čarobnem gozdu so otroci zunaj nevarnosti, ki jih je pripeljala tja, a obenem ujetniki, čeprav jim nihče ne prepoveduje, da bi odšli ... Lisičja luna iz skrajno bolečih stvari stke gozd besednih podob, ki je temen, topel, globok in zdravilen.«
»Med kakovostnimi besedili je žirija poudarila tudi tematiko socialne občutljivosti, ki jo razvijajo avtorice in avtorji v različnih književnih vrstah in je 'v zadnjem času še kako pomembna za človečnost, premagovanje ekonomske neenakosti, demokratičnost in vključujočo družbo'.«
