Zdaj govori prebivalec

»Vse poteka prepočasi.«

»Škoda je velika, a preko narave ne more nihče, tudi Kranjskogorčan ne.«

»Hej, kdo si ti? Pridi v moje stanovanje, pokazala ti ga bom.«

»Bilo je strašno. Že od petka sem brez elektrike, mobilnega telefona in goriva.«

»Naša zlatna zamljica se je klicala Istra buh zna krko šekolov...«

»Imeti veliko družino je Božji blagoslov. Rad imam veliko družino.«

»Sneži, ko bi moralo biti toplo, in je toplo, ko bi morala biti zima.«

»Videl sem avtomobile, ki so se vrteli po ulicah. To je bila najbolj nora stvar, kar sem jih kdaj videl.«

»Pristojni so sicer na območje s helikopterji že poslali osnovne potrebščine, a se do hiš le stežka prebijajo.«

»Nimam kam iti in trenutno je v redu.«

»Gledali smo ven, toda ker je tako pihalo, nismo vedeli, ali dejansko je kaj snega, toda ko se je veter končno umiril, je postalo jasno, da nas čaka veliko dela.«

»Miniranje se je izvajalo najmanj od 21. junija, ko smo postali občani pozorni na miniranje in na predhodno neznano tuljenje sirene. Tuljenje sirene smo pripisali vožnji vozila na nujni vožnji. Prav tako smo miniranje povezovali z bližnjima kamnoloma. Občani nismo bili predhodno seznanjeni s signali siren in njihovim pomenom. Motenje miru je ob miniranju postalo neznosno.«

»Zaradi nasilja se vsi skrivajo v svojih domovih in nihče ne more oditi.«

»Mar hočete prebivalce Baošana sestradati do smrti?«

»Takšnega uničenja ne morem primerjati z ničimer, kar sem videl v življenju. Zelo verjetno je, da je v Kentuckyju zaradi divjanja tornadov umrlo več kot sto ljudi.«

»Želim si, da bi lahko odšli v ZDA, a brez denarja moramo ostati tukaj.«

»Nimamo nič hrane.«

»V Izraelu precej redko sneži. Nazadnje se je to zgodilo leta 2013, torej pred osmimi leti.«

»Žal mi je, da nottinghamski Banksy ne bo ostal v Nottinghamu, saj je pri nas nastal z razlogom.«

»Tu ni več prostih postelj, ni kisikovih bomb, ničesar (...) vse, kar nam je ostalo, je vera.«

»Vse hiše pod nami imajo zdaj rdeče nalepke, premaknile so se s temeljev. V hišah ni niti zrna železa, ne vem, kdo je izvajal projekt in ga nadzoroval.«

»Številke znova začele rasti. 100 na dan, 200, 300.«

»Prvi val se dejansko še sploh ni končal, glavni vrh je bil nekje poleti junija.«

»Vse se je zdelo precej apokaliptično.«

»Vse skupaj je trajalo pet minut, nič več. Bilo je zelo na hitro. Smo prišli ven pogledat in smo videli, da je drevo padlo na garažo in stisnilo avtomobile spodaj.«

»Že vse življenje živim na morju, sem prestal nevihte, ampak to včeraj je nepopisno. Zdi se, da sem šel mimo leteče strehe, ki jo zdaj vidim, in se tresem ob tem, ker sem zbežal za manj kot sekundo. Dogodek je bil kot sodni dan, kot da je tukaj konec. Česa takšnega še nisem doživel.«

»Tukaj sem videl tretjo svetovno vojno. Med letoma 1992 in 2016 niti za minuto nisem zapustil tega mesta, vendar je bilo tokrat zares grozno.«

»Slišala se je eksplozija in zelo se je treslo. Deset sekund prav zelo močno. Stekli smo na ulico. Za zdaj na naši ulici ni vidne škode.«

»Poglej, celo dolino smo potopili, pa se nihče več ne buni. Ko dobijo denar, pa stanovanje, pa da jim nekaj ostane za avto … Še veseli so, da se je vse potopilo!«

»Vsi so na robu.«