Zdaj govori recenzentka

»Junakinje in junaki drame Otroci sonca se radi prepuščajo vizijam prihodnosti.«

»Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni ukalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti.«

»Šesterica zgodb napisana s poetičnostjo poezije in globino filozofije.«

»Elena Naveriani je ustvarila skrajno nenavadno feministično junakinjo, ta izkusi nagajivo, redko videno zmagoslavje ženske, ki zares zacveti v obdobju, ko vsi okrog nje že začenjajo veneti: zadnja in najslajša robida na grmu.«

»Družba, kot jo slikajo, nima posluha za ženske, pripadnike skupnosti LGBTQA in starejše.«

»Nekateri se iz tujine vračajo na povojna območja, ki so jih v želji po mirnem življenju zapustili, drugi iščejo družinske korenine, tretji se v lastni državi počutijo kot tujci brez možnosti za zaslužek.«

»Artikulacija spretna, stavčne strukture so gladko tekoče. Razpon besednega zaklada je širok, a naraven. Zanos je opisan v več vrstic dolgih povedih, ki se berejo kot mrzličen tok zavesti, od navdušenja kipeč čez vse robove. Avtorica z lahkotnostjo, skorajda mimogrede, izreka besede, za katere se zdi, da vsebujejo poanto naših življenj in bi jih lahko begajoče iskali leta. In to ji uspeva vedno znova.«

»Proti koncu druge epizode je napetost že nevzdržna, dogajanje pa veliko bolj brutalno, kot sem pričakovala.«

»Novo poglavje v sagi Sedmih kraljestev je retrospektivno narejeno tako, da se sklada z družinskimi drevesi in zgodbami, ki jih vdani oboževalci Igre prestolov že poznajo.«

»Gre za drzen, nekonvencionalen roman, ki se sicer ozira za postmodernističnimi postopki, a jih zasuka po svoje, pri tem pa pokaže tudi velik občutek za besedne igrarije, ironične bodice in predvsem pomensko razprtost.«

»Že prej smo kdaj slišali, da igralec ali igralka izgine v vlogo, ampak redko vloga izgine v igralko in zato postane še močnejša, bolj subverzivna in prepričljiva.«

»Najstnica brezskrbno odrašča v naročju profesorskih staršev.«

»Giovanna postaja vedno grša in vedno bolj podobna njegovi sestri Vittorii.«

»V želji, da o sebi in svetu odkrije resnico, se poda iz varnega okolja tako imenovanega boljšega Neaplja v drobovje mesta.«

»Roman je zavarovan z začetkom, kjer avtorica piše, da so vrstice, ki ji želijo splesti zgodbo, velika zmešnjava, zamotana bolečina brez odrešitve.«

»Odnose v Mazohistki definirata predvsem trk prepričljivo izrisanih značajev in njihov družbeni položaj, kar avtorica zaokroženo navezuje na vprašanje spola in s tem na osrednjo tezo romana.«

»Vprašanja jezika, spomina, fikcije, razrednega boja, tujskosti v družbenih, a tudi v najintimnejših konstelacijah niso bila pri Vojnoviću še nikdar izrečena s tako bolečo ostrino.«

»ustno izročilo in kolektivni spomin v gornjem Obsotelju prvo delo, ki sinhrono in diahrono obravnava ustno izročilo s področja zgornjega Obsotelja in nam predstavi lokalno identiteto obsoteljskega človeka na slovenskem etničnem ozemlju ob hrvaški meji.«

»V izpovedno globoki in sporočilno razvejani pesniški zbirki Oglej, čas, pozabljenje je Marjan Pungartnik v poetično celoto povezal spomine na otroštvo, utrinke iz podeželskega življenja, postanek v Pragi, srečavanje s Koroško in vtise z Jadrana, pot pa ga vodi tudi v Oglej.«

»Priročnik bi moral biti obvezno domače branje.«

»Vse je tako zares. Bralca dobesedno porine v burno dogajanje, ga potisne v njegove globine in do konca ne spusti na površje, kjer ogorčen zajame sapo samo zato, da pretreseno ugotovi, da bi bilo mogoče bolje ostati spodaj. Sicer ga ta misel obide samo za hip, a je dovolj, da na resnično dogajanje okoli sebe, v svoji državi, ne bo mogel nikoli več gledati z nedolžnimi očmi.«

»V celoti gledano Pregelj več kot korektno izpelje to, kar si je – vsaj tako se zdi – zastavil na začetku: svetlo pripoved o temnejših straneh življenja.«

»Cigan, ampak najlepši je tiste vrste roman, pri katerem se zdijo besede odveč.«

»Resnična težava filma je moteča in grozna 'tehnologija digitalne dlake'.«

»Če koncept Emila Filipčiča ne bi obstajal, bi si ga moral Emil Filipčič – človek izmisliti, da bi imel Emil Filipčič – pisatelj o čem pisati.«

»Ko pridete do odjavne špice tretje sezone (in prizora po špici, ki ga ne smete zamuditi), je tretja sezona veliko bolj legitimna od druge.«

»To je ciklično in je cinično. Gre za utrjevanje dinamike moči na odru in za njim, za to, da je mlada in neizkušena igralka postavljena ob hollywoodskega zvezdnika. To je utrjevanje sistema, ki naj bi ga predstava kritizirala, in je prispevek k družbi, v kateri se zdi smeh sprejemljiv odgovor na tako vedenje. V več pogledih zapravljena priložnost.«