Ključna beseda: poezija

»Na nič. / (Samo na igro.) / Ne nase. / Med igro se moraš razosebiti. / (Če želiš dobro igrati.) / Če želiš res dobro igrati, / moraš pustiti sebe čisto pri miru. / (in obenem dati vse od sebe.)«

»Še večja umetnost je to zmeriti s palčko. / S preprosto kovinsko palčko, / ki ima funkcijo metra, šestila, radirke in pisala / in je bila že vsaj sto let pred izumom / večfunkcijskih naprav večfunkcijska naprava. / (S kakšnim veseljem bi se šolarji z njo učili geometrije.) / Tudi balinarji brez končane šole jo obvladajo. / V praksi so stvari, / ki jih je učil Pitagora, / zelo preproste. / (Če se jih učiš med igro z drugimi na prostem.)«

»Festival Pranger je edinstven med literarnimi festivali pri nas, saj je na srečanju pesnikov, kritikov, prevajalcev in bralcev poezije osrednji koncept naravnan na kritično refleksijo, ki jo domišljajo ustvarjalci in kritiki na debatnih soočanjih.«

»Pesmi v Pojavih vsebujejo 'slutnjo nesreče', v kateri 'odzvanja odsotnost človekove empatije do narave in drugih živih bitij'.«

»Nada Vodušek je o zbirki Rane rane zapisala, da bralca 'objema nežno, čuteče, drzno, grobo, krvavo, iskreno'.«

»Pranger ostaja 'festival, ki plava proti toku'.«

»Ljubezen je brez dvoma prva tema poezije, če ne celo edina prava tema poezije.«

»Drzno lahko rečemo, da človek, ki se spozna na poezijo in z veseljem odpira svoje srce za njene občutke, pri nobenem ruskem pisatelju za Puškinom ne bo dobil toliko pesniškega užitka, kolikor mu ga bo dal gospod Fet.«

»Toliko je načinov, da napišeš zgodbo o Trstu in opišeš njegovo vsakdanjost: jaz sem to storil z njegovimi prikaznimi.«

»Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo.«

»Samo želela bom, da dočakam 100 let. Drugače pa let ne štejem ‒ k sreči mi prizanašajo. Ni mi treba delati in kar lepo živim.«

»Pesem mi je vdirala v dušo brez nadzora.«

»To je veliko priznanje. Več kot imaš let, pogosteje te morajo ljudje razveseliti, ker že v treh dneh pozabiš, da so ti nekaj dobrega naredili.«

»Pesem naj ima / kazalko, ključno besedo na koncu, ki napeljuje, ne pa narekuje.«

»Vas je tam čez, v tolmunu zvonov, / na njeni drugi strani pa ničesar, / ali pa le druge verzije mene samega, / znane in tuje in zadekane v svoj čas, / kot sem jaz v svojega, na prostem, pod luno, / ali sklonjene k šopu vejic in slame, / da bi vdihnile malo življenja ognju.«

»Plima na obalo spet in spet nanaša razbitine, / lesene trske, mreže, polomljene igrače.«

»Premajhna se zdi, preveč zamejena, / ta tiha stiska doma s svojimi drobnimi popravki, / ti psi v stranskih ulicah, ki lajajo ob vsakem šumu, / negotovi vrtovi, natlačeni s cvetočimi gredicami.«

»Primarni in v teh razmerah ključni namen nove platforme je olepšanje bivanja starejšim članom naše skupnosti in vsem ranljivim skupinam.«

»V trenutnem času stiske je njihov vsakdan še posebno krhek in negotov, saj so obiski svojcev in prijateljev doma ali v domovih onemogočeni in s tem družabno življenje praktično ustavljeno.«

»Saj nas v teh negotovih časih tolaži in združuje tisto, kar v življenju največ pomeni ‒ človeška bližina, ki jo lahko začutimo tudi skozi umetnost.«

»Nobenih ambicij nimam. Nobenega sovraštva ne čutim, nobene bolečine, nobenega strahu pred tistim, kar prihaja.«

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati«

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

»Vzeti si svobodo, si jo priboriti, to je še vedno izziv, ki ostaja nad vsako ideologijo in politično usmeritvijo. Tako bo ostalo.«

»Gre za obdobje, ki je ostalo precej nedorečeno, polno odprtih ran, saj smo se nekateri zelo izpostavili, ne da bi sploh vedeli, kaj se nam lahko zgodi zaradi naših separatnih revolucij.«

»Mesto ima svoja znamenja, ki jih ne smemo prekriti, prebarvati, zato da bi se zdeli lepši, kot v resnici smo.«

»Vedno smo bili obsedeni z žogo, to je ljubezen, ki se je ne moreš znebiti.«