Ključna beseda: imena

»Sylvain Francisco, njegov priimek izgovorimo z naglasom na zadnjem zlogu [fransiskó], po francosko.«

»Hugo je tudi priimek, npr. francoskega pisatelja Victorja Hugoja.«

»Hugo je [úgo], zato s Hugom [z úgom] ne bo težav.«

»S kom? Z Mirójem [z mirójem].«

»S kom? Z Romanòjem [z romanójem].«

»S kom? Z Milhaudem [z mijójem].«

»S kom? Z Dafoejem [z defójem].«

»Tudi s tega zornega kota je zanimiv Pablo Picasso.«

»Vsi so iz angleško govorečega okolja.«

»Rusi to ime izgovorijo [barís].«

»V francoskem jeziku je stalni naglas na zadnjem zlogu.«

»Smučarka sicer tudi svoje ime naglasi na zadnjem zlogu.«

»Da se naglas ob prevzemanju zaradi sklanjanja umakne s končnice, ni nič novega ali zelo nenavadnega.«

»V španskem jeziku so imena, ki se končajo na soglasnik, razen na -s in -n, večinoma naglašena na zadnjem zlogu.«

»Kadar v francoskem jeziku -en ali -in ne stojita pred samoglasnikom, ju pri prevzemanju v slovenščino ne izgovarjamo tako, kot sta zapisana.«

»Francosko črko u izgovorimo i, h je nem.«

»V španskem jeziku so na predzadnjem zlogu naglašene besede, ki se končujejo na samoglasnik ali na -s oz. -n.«

»V poljskem jeziku je stalno naglasno mesto na predzadnjem zlogu.«

»V ušesu imamo na primer princa Charlesa.«

»Rusi to ime izgovorijo.«

»Francosko črko u izgovorimo i.«

»Kaj je ime? / To, čemur roža pravimo, dišalo / bi prav tako lepo z imenom drugim.«

»Če bo iztrebljeno ime, bo ostala ljubezen, / ostala bova ti in jaz – celo v smrti, / četudi le kot mit.«

»Moja ljubezen pa, tisti najmočnejši del mene, / midve bova zanje kot vrtnica – / Ne, kot njen vonj: / nepokoren svoboden.«