Ključna beseda: roman

»Zelo sem vesela, da sem napisala Eleganco ježa, toda ko ga prebiram zdaj, ugotavljam, da besedilo še ni bilo zrelo. In Eleganca ježa ni pomembna knjiga. Tako kot jaz nisem velika pisateljica.«

»Pišem s peresom v velike zvezke, obsedena sem s papirjem, s teksturo papirja, dobro mora vpijati črnilo, a ne preveč, moje pero je namreč zelo posebno …«

»Ne pišem lepo, a uživam v gibih roke in čutnosti črnila na papirju, to je pravi estetski doživljaj.«

»Agni ni mogoče uvrstiti v kategorijo ljubezenskih romanov, čeprav je ljubezen pravzaprav njeno osišče, težko bi ji rekli srhljivka, a vendar deluje srhljivo, prav tako pa to ni klasičen psihološki roman, četudi ga v samem temelju zanima prav psihologija človeka – zlasti področje strasti in gonov.«

»Da bi se pripoved tem čim bolj približala, 'mora vsaj na videz precej daleč, pogled mora docela potujiti, ga, denimo, filtrirati skozi oko kamere, stopiti v sanje ali pa dati priložnost živalim, da spregovorijo same. Kajti šele s takšnim odmikom je mogoče priti zares blizu tistemu delu človeka, ki je v sodobnem racionalnem svetu pogosto zatajevan, tudi tabuiziran – v njegovi živalski naravi.'«

»Skoraj bukolična zasnova s kunci v kletkah, a tudi puško na steni, je odličen teren za pomenljiv in grozljiv kontrast, ki ga v zgodbo vnese surova demonična strast: večna človeška tematika, ki lokalno umeščeno pripoved spremeni v univerzalno, docela našo zgodbo.«

»Izpisan z literarno veščino, široko razgledanostjo po kulturni krajini in tankim posluhom za arhetipsko, 'roman' neizprosno zavrta naravnost v živec civilizacije. Agni zaboli, vendar tudi katarzično sooči in očisti.«

»Kot bi pričakovali od avtorjevega dela: ponuja veliko raznovrstnih značajev, globoke vpoglede, duhovite komentarje in zelo eleganten jezik.«

»Mlekar je večplasten portret nekega časa in kraja, kjer vzbujanje pozornosti pomeni nevarnost, molk in zakrivanje oči pa nepopravljive posledice.«

»Burns s prvoosebno izpovedjo dekleta izriše prikaz življenja v tradicionalni severnoirski skupnosti ob koncu 20. stoletja.«

»A sem bil odločen, da ju tja na boljše spravim, pa če je to zadnja stvar, ki jo naredim v življenju«

»Vleče zadeve iz dodobra bolehnega družbeno-nacionalnega drobovja«

»Vsi so vključevali temo ponavljajoče se zgodovine in težke zgodbe. Dodal je, da so se na koncu odločali med dvema romanoma, obema z vojno tematiko. S štirimi glasovi proti trem je zmagal Vojnović z Jugoslavijo, mojo deželo.«

»Tudi med letošnjimi nominiranci so bili avtorji, katerih navdušen bralec sem. In že samo znajti se v njihovi družbi mi je bilo v izjemno čast.«

»Nagrada angelus je nedvomno najpomembnejše priznanje, ki sem ga dobil.«

»Žal mi je le, da se nisem mogel udeležiti podelitve v Vroclavu, a po svoje je bilo tudi nekaj posebnega, saj sem novico izvedel skupaj s svojo družino in se skupaj z njo veselil. In skupaj bomo tudi proslavili to veliko nagrado. Z daljšim sprehodom.«

»Poslušam.«

»Stojim.«

»V nekem smislu gre za zgodbo o tem, na kakšen način se identiteta, ki jo prek kazalnikov spola, rase in ekonomskega razreda označujemo kot 'belega premožnega moškega', v kapitalističnem redu sesuva sama vase.«

»Franz prav v odnosu do Rebecce – Judinje iz nižjega socialnega razreda, mlajše ženske – najprej razgrajuje, nato pa utrjuje svojo identiteto, preden se le-ta sesuje.«

»Rebecce kot avtonomnega, netipskega bitja ne pripoznava.«

»Čudovito bizarno.«

»Ključni trenutki zanjo so spolni napad uglednega zobozdravnika, soočenje z izkrivljanjem krščanskega nauka v Gileadu, ki svojo oblast utrjuje tudi z naslanjanjem na religijo, in seznanitev z lastnim rodovnikom.«

»Kar je bilo nekoč, v otroštvu, preprosto in samoumevno, postane z leti nedoumljivo, tudi težko.«

»Tudi v tem delu spremljamo zgodbo dečka, ki želi iz drobcev preteklosti razumeti sedanjost, sebe in svoje mesto v redu stvari.«

»To spoznanje, ta notranji prelom pripovedovalec doživi šele v zaključku, ko se nenadoma zave, kako zelo ga je razpredanje tenčic skrivnosti okrog matere izvzelo iz življenja.«

»Kot bi se nenadoma nase ozrl od zunaj in spoznal, da je bilo tisto, kar se je dogajalo njegovim najbližjim 'resnična zgodba', medtem ko je sam 'še vedno obstajal samo v blodnjaku materinega življenja'.«

»V svojih romanih se ukvarjam z resnostjo, potrebovala bom nekaj dni, da dojamem, da je to, kar se dogaja, tudi resničnost.«

»Avtorica Veronika Simoniti ni samo pred nagrado za najboljši roman iz leta 2019, po novem ima kresnika – ker je Ivana pred morjem čudovit tuskulum.«

»Kako preživeti tako ekstremne razmere in ohraniti dostojanstvo.«