»Skozi pisma Ostijeve matere izvemo vse. Ne samo, kako težko je preživeti tisoč dni in noči, najpogosteje brez vode, elektrike in hrane, ampak kako v takšni situaciji poskrbeti, da bo preživel tudi maček.«
»Ta terasa je bila točno tisti prostor, ki je ubogega mačka, ki je moral biti seveda pogosto zaprt v stanovanju, neskončno zanimal in je nenehno hotel bežati ven. In seveda so strani o tem mačku tiste, ki na poseben – ozemljen, duhovit, človeški, živalski, kozmičen – način pokažejo vso tragiko in seveda ves absurd te vojne.«
»Nekje se iz papirjev sliši skoraj neslišen glas, vendar tak, da ga sliši samo on. 'Pojdi že iskat tisto svojo Pesnico, pojdi! Vse, kar si in kar imaš, je od tam … Tvoje Pesnice ni več, nekje pa plava njena duša, veš.'«
»Mojstrsko napisana, napeta, večplastna zgodba, ki nagovarja prednajstnike, je sicer trdno zasidrana v današnjem času, a se vešče giblje tudi v območju mitskega.«
»Nenavadno doživetje bi rad delil s prijateljem Vidom, a kaj, ko sploh ni priložnosti za to, saj tudi Vid želi z njim deliti novico o vznemirljivem odkritju.«
»Toda ker smo v Saramagovem romanu, se Pessoa pred Ricardom Reisom materializira, ta borgesovski fantazmagorični privid mu sporoči, da bo v vmesnem prostoru med življenjem in smrtjo obstajal še devet mesecev...«