Ključna beseda: roman

»Roman je mojstrovina, polna človečnosti, melanholije, ironije.«

»Očarani smo nad vami in hkrati zelo kritični.«

»Dve leti, preden je odšel od doma, je moj oče dejal materi, da sem zelo grda.«

»Morje je dedu pomenilo dom, gotovo je zato babici Ivani poslal tisto olje slikarja Alberta.«

»Morje je neomajno ostajalo nekaj, kar je bilo večje, močnejše in trajnejše od vseh občutij.«

»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost ... Predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bodo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bodo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.«

»Navsezadnje je bil dokaz tega, da njeno srce ni zaledenelo in da vsa ta bitka ni bila zaman.«

»Idi se je vedno zdelo, da človek, ki pripoveduje, izreče nekaj drugega kot tisto, kar je želel.«

»Slovenija se spreminja v deželo ubežnikov, rada bi vedela, koliko je takšnih kot jaz, rojenih na začetku sedemdesetih in pozneje, koliko nas je, ki smo imeli mirno otroštvo, koliko nas je šlo skozi puberteto, potem pa smo postali prestrašeni odrasli, ko se je mesto okrog nas pogreznilo v strah, ne da bi kdo napovedal vojno.«

»Življenja so polna majhnih zlorab in velikih podlosti, ki jim ni mogoče kljubovati, ko se zgodi, se je zgodilo in je nevsiljivo.«

»dobesedno završalo v prostoru«

»Če koncept Emila Filipčiča ne bi obstajal, bi si ga moral Emil Filipčič – človek izmisliti, da bi imel Emil Filipčič – pisatelj o čem pisati.«

»Zato, je prepričana Urška Perenič, je treba romanu Luize Pesjak Beatin dnevnik priznati nacionalno relevantnost in ga, po kritičen pretresu v spremni študiji, v nasprotju z dozdajšnjima žanrskima oznakama – ženski in sentimentalni roman – obravnavati 'kot primer dveh doslej popolnoma spregledanih tipov: dnevniškega in družinskega romana. Beatin dnevnik je prvi primerek slovenskega dnevniškega romana sploh!'«

»Novost v slovenskem kontekstu, še dodaja Urška Perenič, pa je tudi spoznanje o zgledovanju pri skandinavskem meščanskem tipu družinskega romana – zlasti pri pisanju švedske zagovornice ženskih pravic Fredrike Bremer.«

»Postala bo pisateljica, in ker bo pisateljica ali ker bo tisto, zaradi česar bo postala pisateljica, bo kar naprej obsedena z nestanovitnostjo besed.«

»Ne, beseda ni stvar. Stvar ni beseda. Toda nekako sta ti dve – stvari – postali nerazdružljivi.«

»Besede so kot nevidna koža, ovijajo svet in ga delajo resničnega.«

»Vse življenje si je skušala to predstavljati, oživiti to materinsko nedeljo, celo ko je zbledela in celo ko je njen edini razlog za obstoj postal zgodovinsko čudo, običaj neke druge dobe.«

»S knjigami je tako, da jih lahko bere vsak.«

»Čeprav sem vedela, da bom prej ali slej morala v službo s polnim delovnim časom, prav gotovo nikoli nisem razmišljala o sijoči prihodnosti, kjer bom plačana za opravljanje ekonomske vloge.«

»Marianne naju je na faksu videla, da se drživa za roke, in rekla: spet hodita! Skomignili sva. Bilo je razmerje in ni bilo razmerje.«

»Roman temelji na resnični življenjski zgodbi zapornika, ki je bil izpuščen.«

»Želela sem napisati resnično zabavno knjigo, ki bi travmo obravnavala zelo resno.«

»Na neki način je strašljivo. Šele pred kratkim sem spoznala, da zmorem veliko več pri pisanju – in zdaj se je zgodilo to.«

»Ko fizične in spletne sile grozijo človeštvu z uničenjem, morata združiti moči, da rešita svet.«

»Postavljata nama vsakdanja vprašanja o ljubezni, prijateljstvu in sprejemanju ter o iskanju višjega smisla.«

»V dobršni meri je za svojo 'nevidnost' – tako meni latinskoameriška stroka – sokriv sam Di Benedetto.«

»Odločil se je ohraniti distanco do političnega in umetniškega središča, s še nekaterimi generacijskimi vrstniki je ostal regionalist.«

»Književnost si izmišljuje, ampak ne laže.«

»Vse, kar sem si izmislil, je resničnost.«