Ključna beseda: prevajalec

»Tomo Virk se je kot prevajalec moral v slogovnem pogledu spoprijeti z značilno grozdasto strukturo nemških stavkov in jih preodeti v slovensko zgradbo, tako da ta v slogovnem pogledu ne bi spominjala na svoj nemški izvor. To mu je tudi v celoti uspelo, saj deluje njegov Janke v slovenščini avtentično in odlično komunicira. Prevajalec je pokazal, da ima elemente razgradnje nemške strukture in njene preobrazbe v slovensko v malem prstu.«

»In vendar Virka zgolj izurjenost v slogu ne bi pripeljala do vrhunskega prevodnega izida, če ne bi bil hkrati tudi odličen poznavalec filozofske problematike obravnavanega obdobja, če ne bi premogel razkošnega miselnega obzorja, ki si ga je ustvaril kot bralec, profesor, avtor in prevajalec.«

»Opaziti je, da je marsikje izbral že ustaljene filozofske rešitve, drugje si je pomagal z rahlo antikvarno patino, včasih je inventivno ubral nove poti na komunikativen način in kdaj pa kdaj posegel po imitativnih odslikavah.«

»Mole je bil človek dveh domovin – slovenske in poljske, poljske in slovenske.«

»Njene zapletene ustvarjalne procese je razbiral v najširših časovnih razponih in civilizacijsko-kulturnih prostranstvih.«

»Mole živel v enem najtemnejših in negotovih obdobij evropske zgodovine – času prve svetovne vojne, vzpostavitvi nove domovine Jugoslavije, vzponu nacizma in druge svetovne vojne ter vzpon komunizma.«

»Mole je izjemen izraz slovenske in poljske kulture.«

»Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe.«

»Refleksija bojevitega duha, ki se zaveda tako svoje brezmejne narave kot tudi svoje končnosti in ki ga vsaka preizkušnja le še okrepi.«

»Njegova sveža, globoko osebna in izrazno močna ljubezenska lirika je doživela izjemno priljubljenost.«

»Bil je pogumen človek in družbeno angažiran intelektualec.«

»Zaradi kritičnih stališč je imel pogosto težave z oblastmi.«

»Toliko sem jih ujčkal, da bi jih sam težko razvrstil po starosti, a zadnja rojena daje celoti naslov.«

»Pred dobrim letom so stopile predme prašne in očitajoče, urednica Irena Matko Lukan pa me je spodbudila, naj jih dopolnim.«

»Jezična zavest je dozorela v povezavi z biografskimi elementi, saj je pesnik v zgodnjem otroštvu doživel utišanje materinščine.«

»V tišini je vse, a le v besedi se vse razpre.«

»Strah nikoli ne počiva, nebo je razdeljeno na kvadrate, vsi smo ujetniki svobode.«

»Če želite prebrati knjigo, ki še ni napisana, jo napišite!«

»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«

»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«

»Črno mleko zgodnosti pijemo ga zvečer / pijemo ga opoldne in zjutraj pijemo ga ponoči / pijemo in pijemo / grob kopljemo v sapah tam ne leži se tesnó.«

»Paul Celan je skoraj zagotovo največji evropski pesnik iz obdobja po letu 1945.«

»Alejandra je pisala Poezijo, da bi upravičila svojo prisotnost in odsotnost, da bi odpravila okoliščine, ki se jim ni mogla izogniti; da bi izginila iz same sebe in se spet pojavila, za vedno, v spominu na svoje izginotje.«

»Pesem norosti, pesem pozabe, ki se izgublja tam nekje v pozlati pozabe.«

»S svojim zavzetim delom je vzpostavil številne vezi s slovensko umetnostjo in humanistično znanostjo, sobivanje s slovensko kulturo in umetnostjo pa je tudi navdih in korektiv njegove lastne ustvarjalnosti.«

»Poezija se pogovarja z velikimi duhovi vseh časov, jezikov in (evropskih) kultur; njegova poezija pa je tudi temeljni način njegove nepogrešljive prijateljske komunikacije s sodobnimi slovenskimi ustvarjalci.«

»Tritirni kalejdoskopsko-mozaični roman, v katerem se prepletajo moje zdravljenje po ugotovitvi neozdravljive rakaste bolezni konec leta 2014, mamin vojni dnevnik iz obleganega Sarajeva v letih 1992–1995 ter spomini, ki so se mi ob tem porajali kot ptiči Frančiška Asiškega.«

»Samo 5. januarja je na Sarajevo padlo 1.330 granat. Tudi če bi bile lubenice, bi nam jih bilo preveč.«

»Rad bi brez upanja in obupanja hkrati, z globokim notranjim mirom in veseljem, od zunaj celo neopaznim, pričakal trenutek konca. Sprijaznjen z usodo končnosti in nedokončanosti hkrati, s trenutkom, ko se ne bom spominjal, da ne diham več. Ko postane prostor čas, čas pa prostor in se neločljivo objameta ter hkrati izgineta. Ne očaran in ne odčaran. Pa tudi razočaran ne.«

»Če pesmi niso potrebne posamezniku, so nujno potrebne človeštvu.«