Ključna beseda: pisatelj

»Ne vedo, kdo ga je odpeljal in kam.«

»Imel je podplutbe na rokah in stopalih, bruhal je, v njegovem urinu pa je bila kri.«

»Bil je neusahljiv vir idej, s katerimi je naše kraje zarisal na slovenski kulturni zemljevid, in spodbujal ljudi okoli sebe k uresničevanju zamisli.«

»Ne vem, kako se mi je ugnezdila v misel primerjava tega malega, prezrtega glasbila s Slovenijo. Oboje majhno, podcenjeno, polno neodkritih možnosti … Zakaj ne bi še orglice dobile priložnosti?«

»Njegovo srce se je res utrudilo in ustavilo, vendar bodo njegove besede, zgodbe, glasba in pravljična bitja živeli večno.«

»'O čem pa naj pišem?' se vlečem ven.«

»Po resnični zgodbi, le osebe, kraji, datumi, ure, sekunde in dogodki so izmišljeni.«

»Robi je ne le požeruh, ampak tudi nenasitnež. Česa vsega že ni prebavil? In kaj vse bo še.«

»To je tisti jedilniški hod, ki mu najbolj prija: koga še obrati, koga še obdelati, koga začlankati oziroma v članek spraviti.«

»Prvič po letu in pol mi nič večjega ne manjka, v dobršni meri lahko počnem stvari, kot sem jih prej, bilo je razburljivo leto.«

»Lepo je bilo, ko so me v času rehabilitacije ljudje ustavljali in mi zaželeli, da se hitro spravim k sebi. Tovrstna slava je dobrodošla.«

»Sem kar izkoristil ta konec leta.«

»Neskončno sem hvaležen in to znam ceniti. Tisti pomisleki, ki so se pojavljali na začetku, da se bom naveličal pisanja in da bom moral najti kaj novega, so se zdaj polegli.«

»Želel sem si vzeti več časa, da bi bilo to, kar dam od sebe, dobro.«

»Nesreča se lahko zgodi, tudi če narediš vse prav.«

»Plezal bo dalje, kam in kdaj, pa za zdaj prepušča prihodnosti.«

»Stojim ob oknu in znojim svoj Jaz ven iz telesa.«

»Nikoli ne vemo, kje smo, / ne neki gozdni poti na svetu, v vetru, / na neki sliki, na nekem listu papirja, / 'tukaj' je smrtonosna beseda.«

»Človek je zgolj material, jezik je zgolj / material. Telesno meso je zgolj material.«

»Miza, stoli, rob in noga, / to ne more biti vsa zaloga.«

»Zaspal sem sredi premišljevanja, da bi, če bi me kdo vprašal, kaj sem naredil v vsem dnevu, izbral lažjo pot in odgovoril: 'Nič.'«

»Piši, ti samo piši, kaj vse si pokradel na begu, kje vse si vlamljal, vse napiši!«

»… pisatelj sedi v svojem jebivetrskem stolpu in znova našteva vse svoje travme, blodnje in privide. Kako nizko je padla naša največja založba, da v elitni zbirki Kondor objavi nove in nove ponovitve o avtorjevi težki mladosti, kar je njegova tržna niša. Povedati pač moramo, da smo naveličani te ene in iste zgodbe.«

»… so se izgubili v vetru pozabe nič, nič, nič, manj kot nič …«

»A je pomembno biti le sLOVEnski pisatelj?«

»V tuji sobi sedim na robu postelje ugaslega ognjišča, ob tuji ženski, ki govori in govori o ognju, strmim v leno zeleno reko, ne vem, kdaj smo ubili otroka v sebi, potohodcev ni več, za vse plačaš, te mrtve ptice, hijene in kače, to trganje, ta kepa pepela, žalost v njenem pogledu, nemoč in golo telo, ki leži v hladu pozabljenih ljubljenj, samo koraki po stopnišču pozabe in odmev zvona.«

»Noetovo življenje in delo sta se dotaknila življenj milijonov bralcev po vsem svetu.«

»Piše v čarobni slovenščini, ki bralca sprva zmede, saj se zdi, kot bi bila arhaična, nato pa ga oplemeniti, ko se zave, da je to slovenščina, kakršna bi lahko bila, ko bi jo ljubili in negovali kot on.«

»Avtor svetovnih uspešnic Wilbur Smith je umrl nepričakovano na svojem domu, ob jutranjem branju in pisanju, ob njem je bila njegova žena Niso.«

»Njegova knjiga Ko se lev hrani, je veljala za najdaljšo zgodbo v zgodovini založništva, saj je opisovala tri generacije skozi tri stoletja.«