»Mama je vselej govorila, da je življenje kot škatla čokoladnih bombonov. Nikoli ne veš, kaj boš dobil.«
»Čeprav se ga bomo spominjali po tem, da je ustvaril Forresta Gumpa, je bil Winston Groom nadarjen novinar in znan pisec o ameriški zgodovini. V mislih in molitvah smo z njegovo družino.«
»Roman Forrest Gump je 'temačnejši' in 'bogatejši' od filma.«
»Odstranili so nekaj ostrejših robov.«
»Tudi do svojih nekdanjih prijateljic, kakršne koli so že bile, je imel globoko spoštovanje.«
»Že kot dijakinja sem bila jezna na Prežihovo pisanje o samorastnikih in to je bilo potem pomembna motivacija, da sem se lotila raziskovanja zgodovine otroštva, se pravi Prvotnega besedila življenja.«
»Občudoval sem ga, s kakšno lahkoto piše, se zraven nekaj muza in mi dobrohotno sproti izgovarja besede, ki bi jih kot novinar moral sam zapisovati.«
»Od življenja ničesar posebnega ne pričakujem, lahko pa mi naredite majhno veselje, uslugo; ne bo vam škodilo, se mi zdi. Vpišite me na seznam ljudi, ki ne želijo, da bi jih klicali. Bi šlo?«
»Lenardič je navsezadnje napisal, kar sta želela napisati že Homer in Beckett, pa je zmanjkalo prodornosti in daru.«
»"Si ti individuum ali skupina," je navsezadnje vprašal nekako mimogrede. "Precej nestabilna zavest," sem približno pojasnil, "v prostoru pa me menda predstavlja ta beljakovinska struktura. Če poznaš prostor in te reči."«
»Pisal bom celo življenje, kolikor bom živ in kolikor bom mogel zaradi svojih moči, bom pisal o ponižanih in razžaljenih. Do danes sem se držal te obljube in sem pisal o taborišču, o zaporih, o mučenjih.«
»Družba bi morala biti bolj socialna, morala bi se bolj zanimati za blaginjo večine prebivalstva.«
»Če bi se človek spremenil, da bi cenil dobroto, ljubezen, bo lahko človeštvo našlo neko drugo pot, ki ne bo ocean krvi.«
»On je prebil tukajšnji stoinvečletni zid molka o naši slovstveni ustvarjalnosti in o naši kulturni preteklosti.«
»S svojim zavzetim delom je vzpostavil številne vezi s slovensko umetnostjo in humanistično znanostjo, sobivanje s slovensko kulturo in umetnostjo pa je tudi navdih in korektiv njegove lastne ustvarjalnosti.«
»Poezija se pogovarja z velikimi duhovi vseh časov, jezikov in (evropskih) kultur; njegova poezija pa je tudi temeljni način njegove nepogrešljive prijateljske komunikacije s sodobnimi slovenskimi ustvarjalci.«
»Takoj, ko sva jih prebrala, sva vedela, da bomo iz njih ustvarili njegovo poslednjo knjigo. Zanimivo je, da bodo prve zgodbe, ki jih je napisal, izšle v njegovi zadnji knjigi.«
»Za otroke, ki si želijo biti odrasli, in za odrasle, ki ohranjajo otroka v sebi.«
»Danes zjutraj bi verjetno moral umreti.«
»Delam na hitro, mimogrede, v avtu, v dvigalu, postelji, komaj prebujen iz sna, saj bom, če takoj ne zapišem, vse zanesljivo pozabil.«
»Če ne bi bilo teh beležk, če ne bi bilo teh trenutkov, v katerih ogovarjam sebe, mislim, da bi me bilo manj ali pa bi samega sebe pozabil.«
»Prav strah ga potisne v Phoenix in kot omen napove dejansko izgubo spomina žene Sanje.«
»Izgubili smo enega najbolj branih in občudovanih španskih avtorjev na svetu. Carlos Ruiz Zafon, zgledni romanopisec našega časa, je pustil izjemen pečat v sodobni literaturi.«
»Tritirni kalejdoskopsko-mozaični roman, v katerem se prepletajo moje zdravljenje po ugotovitvi neozdravljive rakaste bolezni konec leta 2014, mamin vojni dnevnik iz obleganega Sarajeva v letih 1992–1995 ter spomini, ki so se mi ob tem porajali kot ptiči Frančiška Asiškega.«
»Samo 5. januarja je na Sarajevo padlo 1.330 granat. Tudi če bi bile lubenice, bi nam jih bilo preveč.«
»Rad bi brez upanja in obupanja hkrati, z globokim notranjim mirom in veseljem, od zunaj celo neopaznim, pričakal trenutek konca. Sprijaznjen z usodo končnosti in nedokončanosti hkrati, s trenutkom, ko se ne bom spominjal, da ne diham več. Ko postane prostor čas, čas pa prostor in se neločljivo objameta ter hkrati izgineta. Ne očaran in ne odčaran. Pa tudi razočaran ne.«
»Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.«
»Nikoli si nisem predstavljal, da bom napisal knjigo z mojstrskim pripovedovalcem, kakršen je Jim, kaj šele dve.«
»Verjamem, da bodo bralci uživali v branju Predsednikove hčere, kolikor jaz uživam v delu.«