Ključna beseda: pisatelj

»Delam na hitro, mimogrede, v avtu, v dvigalu, postelji, komaj prebujen iz sna, saj bom, če takoj ne zapišem, vse zanesljivo pozabil.«

»Če ne bi bilo teh beležk, če ne bi bilo teh trenutkov, v katerih ogovarjam sebe, mislim, da bi me bilo manj ali pa bi samega sebe pozabil.«

»Prav strah ga potisne v Phoenix in kot omen napove dejansko izgubo spomina žene Sanje.«

»Izgubili smo enega najbolj branih in občudovanih španskih avtorjev na svetu. Carlos Ruiz Zafon, zgledni romanopisec našega časa, je pustil izjemen pečat v sodobni literaturi.«

»Tritirni kalejdoskopsko-mozaični roman, v katerem se prepletajo moje zdravljenje po ugotovitvi neozdravljive rakaste bolezni konec leta 2014, mamin vojni dnevnik iz obleganega Sarajeva v letih 1992–1995 ter spomini, ki so se mi ob tem porajali kot ptiči Frančiška Asiškega.«

»Samo 5. januarja je na Sarajevo padlo 1.330 granat. Tudi če bi bile lubenice, bi nam jih bilo preveč.«

»Rad bi brez upanja in obupanja hkrati, z globokim notranjim mirom in veseljem, od zunaj celo neopaznim, pričakal trenutek konca. Sprijaznjen z usodo končnosti in nedokončanosti hkrati, s trenutkom, ko se ne bom spominjal, da ne diham več. Ko postane prostor čas, čas pa prostor in se neločljivo objameta ter hkrati izgineta. Ne očaran in ne odčaran. Pa tudi razočaran ne.«

»Če ti prevedem v vsakdanji jezik, je bilo to, Petar moj, videti takole. V švicarski centrali so določili umetnika, ki ga je bilo treba narediti slavnega, in obdala ga je celotna skupina. Vsi, ki so ‘delali na njem’, so vedeli drug za drugega, umetniku samemu pa nikoli, niti pred smrtjo, niso ničesar zaupali. Zato smo igrali vloge galeristov, prijateljev, sotrpinov, ljudi, ki res znajo poslušati, in celo naključnih mimoidočih. Bilo nas je – ne boš verjel – na tisoče.«

»Nikoli si nisem predstavljal, da bom napisal knjigo z mojstrskim pripovedovalcem, kakršen je Jim, kaj šele dve.«

»Verjamem, da bodo bralci uživali v branju Predsednikove hčere, kolikor jaz uživam v delu.«

»Pisanje prve skupne knjige s Clintonom je označil za vrhunec svoje kariere.«

»Urednik Michael Pietsch je sodelovanje s Clintonom in Pattersonom označil za 'ekstatično izkušnjo'.«

»(česa naj se / sploh spomnim / česna na avtobusih / modrikastih ur // ukinili so / postajo pri braniboru / ni težko / ugotoviti // ne spominjam se / ničesar / ne stojim / s piščalko v roki // odsekajte torej roke / tistim / s piščalko / pa bo)«

»trgovina z berglami za pajke / je ob praznikih odprta do treh / popoldne / dajte no rečeš / pustite jim naj čimprej shodijo«

»ojstrica je zdaj bolj topa in zapestna ura je / zdrobljena in planinski vestnik odpovedan / in ko se dvignem s kavča sem pravzaprav // precej daleč …«

»Je največji postjugoslovanski nomad: begunsko in izkušnje ekonomskega prebežnika je prelevil v knjige, ki jih berejo njegovi prav tako razseljeni bralci.«

»Menim, da si ima vsak pravico prizadevati za boljše življenje. Če imamo po vsem svetu prosti pretok kapitala, bi moral biti prost tudi pretok delavcev.«

»Rojen sem v Bosni, živel sem na Hrvaškem, tam mi niso hoteli dati njihove slavne domovnice, zato sem moral prekiniti študij. Nisem mogel delati. Norveška je bila, ne bom rekel naključje, ampak edina izbira, edina država, kamor sem v tistem trenutku lahko šel.«

»Od 70 do 80 odstotkov kupcev mojih knjig predstavljajo ženske. Moja nekdanja žena je rekla, da so moji bralci ženske, hipsterji in geji. Jaz bi dodal še ljudi, ki – tako kot jaz – živijo nomadsko življenje. Zelo veliko jih je, ki iščejo svojo identiteto oz. jo najdejo na več različnih krajih.«

»Dolge, grčaste roke z velikimi vozli na prvem členku prstanca in sredinca ter z udrtim vijoličastim nohtom na palcu so podobne rokam ostarele opice, na hrbtiščih dlani se prelivajo barve, značilne za nagnito sadje.«

»Glasbilo je malodane živo in ima neopredeljiv videz človeškosti, ki ga predmeti dobijo, če jih človek redno uporablja.«

»Srebrnkasti obrisi negibnih topolov so se tiho peli v nebo. Ker so imeli vrhove navidezno daljše, se je zdelo, da segajo do meseca. Neopredeljiva, malodane nesnovna rečna obrežja so se razblinjala kakor podobe pokrajin v sanjah.«

»Vzgoja, kakršna je bila moja, se v človeka vžge kot z razbeljenim železom, a je ne bi hotel spremeniti – tudi če bi jo lahko.«

»Najbolj grozno pri pisateljskem poklicu ni pisanje, ampak to, da ne pišeš.«

»Mislim, da v romanu ni stavka, misli, pokrajine, opisa ali človeka, ki ga ne bi na izkustveni ravni doživel. Od vsake smreke, vsake ceste, vsakega kamna . . .«

»Kriminalka je vredna tudi resnega in odraslega človeka.«

»V toliko letih si neki stil prisvojiš, ti postane lasten, se v njem dobro počutiš. Je inštrument, kot motika, in znaš se z njim izražati. To sem prenesel sem.«

»Pisatelj Luis Sepúlveda je umrl v Oviedu.«

»Njegovo slovo globoko obžalujemo.«

»Moje sožalje ženi in družini.«