Ključna beseda: pesnik

»Pridržanje povzročilo jok angelov na božjem prestolu.«

»Njegova poezija se odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in – nazadnje – krščanske transcendence kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči.«

»Prihaja mi v spomin, kako Jezus dvigne palico in z glasom groma žuga: 'Prilika ne razloži tega sveta, je seme Božjih besed, ki šepečejo onkraj pomena.'«

»tiha /spokojna / samo moja / ko sva sama in me objemaš voljna / sladka in sočna / kot palačinke s kokosom in smetano / brez besed / kot vedno in znova / še enkrat in samo še tokrat spet.«

»trenutek časa / ko se utaplja dan // večerožitje.«

»povabi me / na zimsko spanje / da se zavlečem / pod tvojo toplo kožo.«

»Opravke imam, naloge, drobna zadovoljstva, ljube obraze, ljube melodije. Če ni drugega, se oprimem jeze.«

»Ko so prišli po ata, so jih čakali, slutili, vedeli so, da nekaj bo.«

»Naj ta poscani svet čez noč zamrzne v rumeno grudo.«

»Kako dolg spomin ima to zlepljeno testo, kako močno se oprijema teme in teže?«

»Vsi se trudimo, poskušamo, nastajamo ... Opisuj, ne nehaj. Ko duše rastejo, so žalostne ...«

»Pesem je umetniško spoštovanje in umetniško kršenje pravil.«

»V poeziji živi in diha Evropa v najboljšem pomenu.«

»Najtežje se spopadam z elegijami.«

»Pesniki nenehno gradijo mostove, ki jih večina resda niti ne vidi – a so tam!«

»Pod jezikovnim skalpelom.«

»Spomini se kot slepi potniki prebijajo skozi naše življenjske tokave … Prepoznamo svet, ki se je nedoumljivo udomil v naši zavesti kot ledina sanj, ledina neba, ledina minulega življenja, tesnoba prihodnosti.«

»Še dihaš? Rjove gora. Zmoreš o meni kaj pisati?«

»Joj, Lorca! Tvoja dolga pot! Kje so tvoje / zmrzle luske? La muerte me espera!«

»Knjiga ljubica / pobeljeno ušesce si je iztrgala / iz mojih limanic srca …«

»Bliža se finale Šeste simfonije. / Telefon v dlani me začne ščemeti. / Mozeg mi že ledeni v pričakovanju zadnjega udarca. / Zdaj zdaj se bodo tutti splašili v crescendo …«

»Komu naj še opiše,kar je otipal v postelji sveta.Čemu je toliko sprememb dojemalin iluzij, lepot, čemu iskal razlog grozotam,koga slepil, zakaj besede izgubljal.«

»Biti zasidran v ideji, v maternici izvira, v katakombah upov.«

»Čudeži poginejo, svojat začuti priložnost in napade. Ogroža gradove, bisernice in natančnost. Mah je premagan.«

»Vse je le igra, razodetje ne obstaja. Kaj lahko storimo? Samo biti ti, na drevo pribiti to spoznanje.«

»Ko si daleč / od mene, sem tudi jaz / daleč od sebe.«

»Na nikogaršnji zemlji sanjam življenje in živim sanje.«

»Školjka sem. Pesem / v meni je biser – lep / in hkrati boleč.«

»že slišim veter, / ki igra na piščal iz moje kosti.«

»Napisal sem / tisoč in en haiku. / Še več jih nisem.«