Ključna beseda: pesnik

»No, ko citiram Aleša Kermavnerja, se mi zdi zabavno, kako si bodo bralci to interpretirali.«

»Če se ne motim, se samo enkrat pojavi beseda nežnost, in še to zato, da bi poudarili njeno odsotnost.«

»Človeštvo že ves čas kopiči vednost. Že dobri stari Hegel pravi, da smo se iz zgodovine naučili samo to, da se nismo ničesar naučili.«

»Cilj njegove poezije je bil izraziti bedo in nesrečo proletarskega sveta; ta mu je bil predvsem snov za ponazoritev novega etosa, ki zahteva očiščenega človeka; sočustvuje z zatiranim in trpečim, ki so simbol novega človeštva in nove družbe. Zato je izražal proletarsko-socialno motiviko z vizionarnimi podobami, simboli in metaforami.«

»Poezije ne ljubim zato, ker jo sam pišem, ampak najbrž zato, ker ljubim poezijo, tudi sam pišem.«

»To je poezija življenja, nabita z vsem, od nepopisnega vitalizma do intimne stiske minevanja. Toda njegov pesniški svet je življenje, radost v življenju, z razkošno občutljivostjo za vse, kar se dotika človeka in njegove eksistence v družbi. V njegovi poeziji z vsemi registri zveni realno življenje.«

»Nagajivo, zbadljivo in puščičasto zna razgrajati po umetniški sceni, sproščeno in drzno verzificira radožive izzive v življenju, a nikoli ne popusti v svoji pokončni drži, ko razkriva sebe in družbo.«

»Poezija na svoj način pomaga živeti.«

»Fritz je tisti slovenski pesnik, ki je vrednote socialnega realizma (in socialne doktrine, ki stoji za njim) ne le najbolj ponotranjil, ampak jih je tudi najbolj kompleksno prenesel v tranzicijski čas. Med vsemi starejšimi slovenskimi pesniki je edini ohranil pristno socialno revoltiranost, na kakršni je temeljila prvotna socialnokritična imaginacija, od lirske pesmi do satire. Fritz je pesnik upora, jeze in juriša na konkretnega naslovnika (kapitalizem) ...«

»Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.«

»Preden umrem, bi rad videl ves svet.«

»Literatura, še zlasti poezija, film, televizija, kulturna politika, najrazličnejši družbeni fenomeni, pa tudi vsakdanja banalnost realne politike ‒ vse to je našlo odziv v Kolškovem lucidnem in dosledno argumentiranem pisanju, velikokrat začinjenim s pronicljivo ironijo in blagohotnim humorjem, kot pritiče tistim, ki se lahko pohvalijo z žlahtno klasično izobrazbo in razgledanostjo, brez katerih suveren, relevanten in obenem ves čas dvomeč intelektualni razgled tako rekoč ni mogoč.«

»Pesmi so v globini tako temačne kot upajoče, s humorjem, ironijo, kdaj sarkazmom govore o nevarnosti, da bi odtujenost opustošila deželo, jo prikrajšala za ustvarjalnost, veselje do življenja.«

»dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«

»Gledam ga (otroka), kako gleda iz središča polja proti hribom; obrne se naokoli, kot bi hotel s pogledom zaobjeti ves prostor okoli sebe in njegove oči se zasvetijo, ko mu ves širni prostor, vsa ravnina za hip vrne pogled.«

»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«

»Naša telesa se že rahljajo, izginjajo v druge točke žarenja, ko se kot odvezana vrv, kot listi, ki se vrtinčijo v zraku, razvezujemo dreves.«

»Način, kako v enem zamahu upesnjuje vsakodnevno stvarnost, aktualno politiko, duhovnost in velike teme literature, je nekaj, kar ni zanimivo le za vsakokratnega bralca oz. bralko, temveč je v njem iskati tudi elemente, ki so odločilno vplivali tudi na slovensko poosamosvojitveno poezijo, zaradi česar izbor zveni domače tako drugače.«

»Če si pretirano odprtih misli, ti bodo izpadli možgani.«

»Komaj rojen, že goriš v ognju večera, vsa morja so rdeča, vsa morja, polna krvi, vsa jezera, in vode ni.«

»Lahko rečem, da vsakodnevno dihamo z njim, zlasti na Sežanskem, saj se po njem imenujejo vsi pomembni zavodi, od Kosovelove knjižnice do Kosovelovega doma, osnovna in srednja šola, imamo Kosovelovo domačijo v Tomaju, na Ljudski univerzi v Sežani pa je javnosti na ogled Kosovelova spominska soba.«

»Mislim si, da je v teh časih še bolj aktualen kot v času, v katerem je živel v svojem kratkem življenjskem obdobju. Njegova avantgarda v današnjem času živi in je tudi potrebna, njegove pesmi takrat niso pomenile toliko, kot pomenijo danes.«

»Prepričana je, da bi bil danes, če bi zdaj živel, med mladimi zelo priljubljen, saj je bil 'ravno takšen, kot so mladi danes, ki so radovedni, znajo biti ustvarjalni in iščejo poti, da iz tistega intimnega in individualnega sveta vendarle želijo biti prepoznavni tudi v družbenem okolju'.«

»ni bentil kot Cankar, ni vedril kot Župančič, ni bil tako samozadosten in bleščeč kot Kette. Segal je predvsem vase: iskal je nove oblike, drugačen zven besed. Z novim ritmom, s svobodnim verzom in rimo je postal utemeljitelj moderne poezije na Slovenskem«

»Te so literarno najboljše, bolj je oseben, v njih je odsev bližine s humanizmom francoske revolucije.«

»Njegove ideje so v njih prenesene v evropski spekter, a z istimi moralnimi držami in zahtevami.«

»Vedno učil, naj bo koherenca med besedo in dejanjem.«

»Prav gotovo ni najvažnejše, kolikim govoriš, ampak kaj govoriš. Moje življenje je moja revolucija. Predvsem moraš govoriti sebi.«

»Eden najboljših uvodov v njegovo poezijo je prav citat Moje življenje je moja revolucija, ki je obenem uvod v njegovo politično publicistiko.«

»Besede imajo smisel šele skozi verifikacijo, realno dejanje.«