Ključna beseda: pesnik

»In nič manj ni zares sprejemljivo. Menim torej, da če ima umetnost kakršen koli izgovor – poleg tega, da gre za igro v prostem času –, mora spremeniti življenje samo.«

»Vem, da me ne bo, / a imam jezik, s katerim povem, / da imam kurjo polt, ko hodim po mestu. / Ker je jezik edina stvar, / s katero puščam eno in edino sled za sabo – / pesem.«

»Če se ne boš igral, se bojo drugi s tabo«

»Treba je vklopiti obe polovici možganov. / Eno za prostor. / Drugo za intuicijo.«

»Na nič. / (Samo na igro.) / Ne nase. / Med igro se moraš razosebiti. / (Če želiš dobro igrati.) / Če želiš res dobro igrati, / moraš pustiti sebe čisto pri miru. / (in obenem dati vse od sebe.)«

»Še večja umetnost je to zmeriti s palčko. / S preprosto kovinsko palčko, / ki ima funkcijo metra, šestila, radirke in pisala / in je bila že vsaj sto let pred izumom / večfunkcijskih naprav večfunkcijska naprava. / (S kakšnim veseljem bi se šolarji z njo učili geometrije.) / Tudi balinarji brez končane šole jo obvladajo. / V praksi so stvari, / ki jih je učil Pitagora, / zelo preproste. / (Če se jih učiš med igro z drugimi na prostem.)«

»Danes, ko imamo slovenske časopise, šole, učbenike, strokovne knjige in celo državnost za (preveč) samoumevne, si težko predstavljamo, v kako drugačnem svetu si je za te stvari, ki so se velikokrat zdele nedosegljive, nepotrebne ali celo nesmiselne, pred samo dobrimi dvesto leti prizadeval Vodnik s sodelavci.«

»Za to, da imamo še danes svoj jezik, je bilo potrebnih veliko srečnih naključij in prizadevnih posameznikov.«

»Vodnik je bil prvi pesnik, ki smo mu Slovenci postavili spomenik.«

»Ne bi rad nasprotoval željam družine pokojnika. Posmrtnik ostankov Arthurja Rimbauda ne bomo selili.«

»Gesta tako ne bi imela zgolj zgodovinske in literarne vrednosti, ampak bi bila pomembna tudi za današnji čas.«

»Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo.«

»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«

»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«

»Vas je tam čez, v tolmunu zvonov, / na njeni drugi strani pa ničesar, / ali pa le druge verzije mene samega, / znane in tuje in zadekane v svoj čas, / kot sem jaz v svojega, na prostem, pod luno, / ali sklonjene k šopu vejic in slame, / da bi vdihnile malo življenja ognju.«

»Plima na obalo spet in spet nanaša razbitine, / lesene trske, mreže, polomljene igrače.«

»Premajhna se zdi, preveč zamejena, / ta tiha stiska doma s svojimi drobnimi popravki, / ti psi v stranskih ulicah, ki lajajo ob vsakem šumu, / negotovi vrtovi, natlačeni s cvetočimi gredicami.«

»Nobenih ambicij nimam. Nobenega sovraštva ne čutim, nobene bolečine, nobenega strahu pred tistim, kar prihaja.«

»Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati«

»Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival.«

»V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej.«

»Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil.«

»Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan.«

»Skoraj 20 let držati državljana zaprtega, brez komunikacije, brez obtožbe ali sojenja, je izjemna brutalnost, ki jo povezujemo s totalitarnimi državami in diktaturami.«

»Njegov vpliv v irski pesniški skupnosti, literarnem svetu in širši družbi ter njegova zapuščina sta neizmerna.«

»Pesem skopni na ustnicah in dež in rosa / na oknu na steklenici po grlu skopni / omama na soncu skopni telo ime na vratih / ko odnesejo po zavitem stopnišču / tisto kar je ostalo.«

»Snežil bi rad pa nimam od kod / gnezdil bi rad pa ni več tvojih rok.«

»Ne verjamem v življenje predmetovčeprav čutim tvoje ustnice na robu skodelice...«

»Na moji postelji / poslednje kar si zapomniš / namesto rjuh mrtvaški prt / namesto naju sladka sladka smrt.«

»V svoji poeziji je Apollinaire naredil drzne, celo nezaslišane tehnične poskuse. Njegovi kaligrami so zaradi domiselne tipografske ureditve tako slike kot pesmi.«