Ključna beseda: pesnik

»Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.«

»Gabriela sporoča, da je 'v molk zapredena kot Sfinga': 'Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.'«

»Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki 'odpira liste kot prvi poljub': 'Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.'«

»Natalija: 'Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.'«

»Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.«

»Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.«

»Želim postati terorist / streljati na slovenskega predsednika / z nekega okna / v Prešernovi ulici.«

»Marko Tomaš je bahav / Marko Tomaš je aroganten / Marko Tomaš prezira pametovanje[…] / kadar Marko Tomaš razmišlja o smrti / se prime za glavo in začne panično hoditi po sobi / prestrašeno govoreč / ojebemti, ojebemti, vsi bomo umrli / Marko Tomaš je samega sebe prepričal, da vse to pride od žalosti.«

»kar zapišem, je laž«

»tudi ta knjiga / je lahko orožje // če znaš dobro ciljati / in ti ni sveta«

»a ravno jaz / sem se moral izuriti v novoreku / za katerega se zdi / da je njegov edini smoter / sabotiranje samega sebe …«

»moram najprej razgraditi jezik, ki ga je podedoval, in potem iz drobcev, ki so mi ostali, zgraditi nov jezik«

»mrliški list / nekega drevesa / samoljubje ki terja / svoj prostor za izbris«

»Vsem naj bom / neznan.«

»Nihče v slovenski poeziji ni tako ostro oporekal nihilizmu kot Zajc. Nič ni temačnejšega, nam govori, kot nihilizem samovšečnih subjektov, ki brez usmiljenja gospodarijo s svetom.«

»Kar se tiče smrti, pred njo ni izhoda, prežeti smo z minljivostjo. Kar se tiče temačnosti. Zajčeve pesmi so temačne, ker se upirajo samozadostnosti kogita in Heglovemu utopičnemu projektu umskega vnebovzetja. Kar se tiče nihilizma. Doslej ni nihče v slovenski poeziji tako ostro oporekal nihilizmu kot Zajc. Nič ni temačnejšega, nam govori, kot nihilizem samovšečnih subjektov, ki brez usmiljenja gospodarijo s svetom.«

»Pri Zajcu ni bilo nič in nikoli narejeno po naključju, temveč prav neusmiljeno zbrano in kot britev ostro.«

»Te so zelo dramatične, a skozi poezijo, skozi neko dinamiko jezika in skozi estetiko. In to je tisto, kar nas pri Zajcu, ob izraziti ostrini njegove misli, še danes izjemno navdušuje.«

»Ko preberemo kakšno Zajčevo igro, si jo želimo videti, ko pa jo vidimo, si jo želimo ponovno prebrati.«

»Dane Zajc je kot britev oster pesnik duhovno izpraznjenega sveta. Z neverjetno močjo upoveduje resnico lažnega humanizma, avtokracije politične moči in tehnokracije znanosti, ki ji ni mar za etičnost in sočutje.«

»To bom storil tako, da bom vzpostavil dialog z Danetovo srhljivo lepo pesmijo Popotnik. V njej je izpet človekov odnos do vseobsegajočega. Naša usoda.«

»Za svoj nastop tako pripravlja esej o čakanju, povezanim z železniško postajo.«

»Njegova dela so izjemno brezkompromisna. Babačić je avtor punka in piše o ljudeh na robu, zaznamovanih.«

»Zame so edini ljudje nori ljudje, tisti, ki so nori na življenje, nori na govorjenje, nori na odrešitev, ki hrepenijo po vsem naenkrat, tisti, ki nikoli ne zazehajo ali rečejo česa običajnega.«

»Tisti, ki gorijo, gorijo, gorijo kot veličasten ognjemet, ki eksplodira kot pajek prek zvezd, in na sredi vidiš, kako se razpoči v modri barvi in vsi rečejo: Uaauu!«

»Zavedal sem se, da so to vse posnetki, ki jih bodo nekoč z začudenjem opazovali naši otroci in mislili, da so njihovi starši živeli mirna, čisto urejena, na fotografiji uravnotežena življenja, zjutraj vstajali in ponosno stopali po pločnikih življenja, ne da bi kdaj sanjali o razcapani blaznosti in kravalu naših resničnih življenj, naših resničnih noči, njihovega pekla in nesmiselne moraste ceste.«

»Vsaki Gregorčičevi dnevi so drugačni, ker si vselej izberemo drugo temo, ki izhaja iz njegovih pesmi in se nam zdi pomembna za to okolje. Ker verjetno noben pesnik ni doživel toliko uglasbitev svojih pesmi kot prav Gregorčič.«

»Vendar je treba prenašati Gregorčičev duh skupaj z mladimi, pomembno pa se nam zdi, da pri organizaciji sodelujejo vsi, ki so kakor koli povezani s pesnikom, tako domačini z Vrsnega kot tudi Gradišča nad Prvačino, kjer je pesnik dolga leta služboval.«

»Zanima me pisati osebno na zelo neoseben način, način potujitve ... Če bi kdo o Mnogoboju mitologij rekel, da je neosebna zbirka, to tako paradoksalno ni res.«

»Akt razlastitve pomeni, kot bi rekel Miklavž Komelj, da 'v jeziku poezije ni zasebne lastnine'.«