»To se mi zdi zelo ustrezno. Gre za neko baladno zgodbo, ki ima tudi elemente neke slovenske tragedije, kjer nenadoma ideologije in naši veliki zgodovinski spopadi, s katerimi se ukvarjamo in iz katerih nikakor ne moremo, dobijo človeške dimenzije«
»Spominjam se zelo stare zgodbe, ki jo bom malo predrugačil. Nekoč je bil deček, ki je odkril zaklad. A ta zaklad je bil preveč čudovit za otroške oči, ki ga niso znale doumeti, in za otroške roke, ki ga niso znale držati. Zato je bil otrok otožen.«
»Peterburga Dostojevski ne dojema kot povprečnega, ima ga za mesto sodobnega utripa in idej tedanjega časa, za glavo in srce Rusije, kjer ljudje ne prepoznavajo izginotja nacionalnosti, ampak prav njeno zmago.«
»Naj svet ve!!«
»Naša vlada je vklenila njegovo telo, toda njegova duša je ostala duša svobodnega človeka ... Velik pisatelj našega časa. Avstralija je za begunce na otoku Manus zgradila pekel. Sramota nas bo vse preživela.«
