Zdaj govori pisatelj

»Mislim, da živimo v trenutku, v katerem svoboda izražanja, svoboda založništva v mojem življenju še nikoli ni bila tako ogrožena v zahodnih državah.«

»Svoboda objavljanja je seveda tudi svoboda branja in svoboda pisanja, možnost, da pišeš, kar hočeš ... da lahko izbereš, kaj želiš brati, in da se ne odloča nekdo drug namesto tebe.«

»V državah na Zahodu je do nedavnega vladala precejšnja mera svobode na področju založništva. Zdaj, ko sedim tukaj v Združenih državah, sem soočen z grozovitim napadom na knjižnice in knjige za otroke v šolah.«

»Gre za napad na idejo o knjižnicah. To je precej skrb vzbujajoče in tega se moramo zelo zavedati ter se proti temu zelo močno boriti.«

»Vojna sama je tista, ki je okrutna, ne pa vojaki.«

»Vonj, ki se širi od mene, je vonj po smrti...«

»Ko so v prvi svetovni vojni v boj vključili tudi Senegalce, so jih Francozi opremili z mačetami: to je bila namerna strategija, da bi nagnali strah v kosti Nemcev, da bi se ti ustrašili 'divjakov'.«

»Širše gledano, je ideja 'možatosti' najbrž odgovorna za vse katastrofe, ki se zgodijo našim junakom in svetu, v katerem živijo.«

»Kako dojemate sodobno francosko družbo, ko gre za debate o postkolonializmu?«

»Najbolj pristna reprezentacija njegovega notranjega življenja, bolečine in zmedenosti, ki ju je čutil, medtem ko je izgubil ženo.«

»Kaj pravzaprav je 'uporabno ballardovstvo'?«

»ZDA imajo svojo kulturo orožja, mi imamo svojo kulturo avtomobilov.«

»Pobesneli Max potrjuje stališče tehnološkega klanja kot naravnega zakona.«

»Upam, da bo ta roman prihajajoči generaciji dal pogum za delo z novimi literarnimi oblikami in da se ne bo bala pokazati ranljivo.«

»Vsak piše svojo pravljico, ta je moja.«

»Literatura gre do skrajnih meja, a se pri njih ne ustavi.«

»Sedem let se mi je odstirala Ljubljana skoz’ moja očala in me končno privedla do spoznanja, da sem porabski Slovenec. Da sem Slovenec. Na Madžarskem.«

»Ne morem ven«

»Že davno sem izgubil lase nad čelom...«

»Nekoč je bilo …«

»Musk je ukrajinskim dobrodelnim organizacijam namenil 100 milijonov dolarjev. Odlično. Slava Ukrajini!«

»V končnem izboru smo ostali s svojimi romani trije finalisti, dva odlična italijanska avtorja, Paolo Malagutti in Matteo Melchiore, vsi trije iz milanskih založb, onadva iz znamenite založbe Einaudi, jaz sem priplul na Tezejevi ladji, tako se imenuje založba, ki je izdala mojo knjigo (La nave di Teseo). In smo sedeli v dvorani in čakali. Osemčlanska žirija kritikov, v večini kritičark, je zasedala, medtem ko je že potekala prireditev. Nimam rad takih stresnih situacij. Pri nogometu veš, zakaj si zastreljal enajstmetrovko, tu pa lahko samo čakaš, kaj bodo odločili.«

»Moj roman je pač žirijo prepričal malenkost bolj (...) Gotovo jim moja, se pravi naša slovenska zgodba pripoveduje nekaj o njih samih, tudi Italija pozna podobne človeške pretrese (...) recimo Elsa Morante v svojem romanu Zgodovina (Storia). Vesel sem, ker je izmišljena in hkrati resnična zgodba iz Maribora postala nekakšen univerzalni spomin na vojno. Ki žal še zmeraj traja (...) ne samo v naši percepciji – če samo pomislimo na vse, kar se ta hip dogaja v Ukrajini.«

»Imel sem izjemno srečo. Če bi me napadalec ranil drugje po telesu, bi se moja zgodba končala.«

»Telo ima očitno zelo neverjetno sposobnost zdravljenja.«

»Na tistem kraju žal ni bilo narejenega nič. In to je bila napaka. Ko je tisti človek stekel proti meni, ga ni nihče ustavil.«

»Roman je subjektivna epopeja, kjer si avtor izprosi dovoljenje, da obravnava svet na svoj način.«

»Če ni Boga, je vse dovoljeno.«

»Zaradi koronavirusa ... skoraj nisem stopil iz hiše in sem večino časa preživljal doma. Jasno, da sem se oziral v svojo notranjost. In takrat se mi je zazdelo, da je morda čas, da napišem to zgodbo.«

»Iz sebe moraš iztisniti vso svojo moč, sicer ti ne bo uspelo priti na drugi konec sveta.«