»ta knjiga ni tista, ki sem jo hotel napisati, hotel sem napisati knjigo za mladino. Ampak ko sem začel pisati, je vse skupaj zavilo v drugo smer. Postala je knjiga za mlade odrasle ljudi, kjer nastopajo mladi odrasli ljudi, in v esenco mojega pisanja o morju in otokih.«
»ima posebno mehkobo in taka so bila tudi snemanja s Sebastianom, ki mu v romanu omenjeni kraji in morje še zdaleč niso tuji. Snemanja so zaznamovala še Sebastianova kritičnost in natančnost do lastne interpretacije, zaradi česar utegneš včasih celo podvomiti o sebi. Njegova vedrina, predanost projektu, njegov notranji svet in občutek, da imamo med snemanjem neskončno časa – kar prinaša s seboj kot človek in kot igralec – je naredilo snemanja zelo izpolnjujoča in obenem mirna.«
»Pri Sunrise on the Reaping me je navdihnila Humova ideja implicitne podrejenosti in – z njegovimi besedami – 'lahkote, s katero množici vlada manjšina'. Zgodba mi je dala tudi iztočnico za poglobitev v temo propagande in moči tistih, ki upravljajo javni diskurz. Vprašanje 'Ali je resnično ali ne?' se mi iz dneva v dan zdi bolj pereče.«
»Suzanne Collins je znova uspelo, vrača nas v svet Panema, da bi nam zastavila ključna vprašanja o našem lastnem svetu. Sunrise on the Reaping je izjemen roman, ki v del zgodbe Iger lakote, ki so ga bralci že dolgo hoteli podrobneje spoznati, vnese novo kompleksnost, perspektivo in razkritja.«
»nobenega dotika ne čutim več, / naj se nohti še tako zarinejo / v mojo kožo // gnijem od sterilnosti stikov, / od potlačenih obrazov, / zato vedno znova / poskušam zadnjič / seči do, / čez / zraven enosmernega ogledala / strmim vanj / v upanju, da je nalezljiv ...«
»ob posnetkih dekleta v solzah / pred razstreljenim domom / mi pove, / da nikoli ne bomo / ne jaz / ne moji sosedje / čutili ognja, / tako kot ga on ... // ko se vrne domov, / ga zopet sprejmejo / zvoki eksplozij / preglasijo spore // zvoki strelov / opomnijo na trganje / krvi od telesa«
»v neki svoji temi / nisem razumel, / zakaj tudi drugi / ne želijo umreti // zakaj mi niso pustili umreti // mama je z očetom kot v transu / klicala psihiatre, terapevtke, / šamane, zdravilke, / kuhala kamilice, / pripravljala oblačila, / razvozlavala vozel, / me pokrivala z odejo, / vozila na morje, / vozila v hribe, / vozila, cel dan vozila, / da bi me naučila // … kako se pogoltne smrt.«
»Upodobitev mučne ljubezenske afere z razkošno strukturo, ki prepleta osebne in nacionalne preobrazbe. Tako kot NDR se tudi zgodba začne z optimizmom, razplete pa grozno.«
»Uporaba črnogorščine je še vedno nekakšen tabu. Tako stališče imajo predvsem tisti, ki izhajajo iz razmišljanja, da drugačnega in drugega ni. V 21. stoletju se mi to zdi grozno, saj imamo ogromno različic. To se mi zdi zelo protislovno, razočarana sem nad tem.«
»Prihajam iz majhnega kraja, iz Kolašina v Črni gori. Od nekdaj se mi je zdelo dragoceno samo tisto, kar človek sam ustvari. Če ti drugi pri tem pomagajo ali če ti naredijo medvedjo uslugo, to res ni dobro. Pri pisanju je to še posebej izrazito. Bralci imajo največjo vlogo pri tem, kako je neka zgodba, pesem ali knjiga sprejeta. To mi največ pomeni.«