Ključna beseda: poezija

»Vsak kamen bo spomin na ta čas.«

»Moji hčeri je 16 let in tam nekje zunaj tava v temi in jaz ne morem ničesar storiti.«

»Obupan je bil.«

»Svojat je umirala temna od mesa, / ampak, ptiči so / tudi umirali temni od mesa. / Kaj tu manjka?«

»Ker smo živeli pod Sodbo, ne da bi vedeli za to«

»Njegove ustnice so poezija, ki je ne bom prebrala«

»Je vonj po smislu, ki v dimu šine / kvišku med uplinjene znake ...«

»Kako težko je biti slab / kako težko je biti sam, / in biti star, pa biti mlad!«

»Veter raje preiskuje noč kot dan.«

»Imel sem občutek, kakor da izjava sploh ni prišla do ušes sodelujočih.«

»Poslala je po enega tistih jajčastih in lepo rejenih kolačkov, ki jim pravijo 'magdalenice'...«

»In ko sedemo na dadaistični stol, / je zelo neresno biti PROTI, / še posebej, če je univerzalni verz / funkcija ledvic in tramvaj obenem.«

»Človek ima dolg jezik / in včasih oslovska ušesa, / ki povedo več, kakor slišijo.«

»Toda nič ni tako daleč od resnice, / da ne bi moglo biti še dlje, kot v resnici je.«

»Ljudje danes še vedno beremo poezijo in romane, a jih ne živimo več. Od pomanjkanja poetičnosti v resničnem življenju pa bolita duša in telo ... Zato bomo letos na festivalu Sanje svojo bit in misel, utrip in smisel zarisovali v prostorsko-časovne linije poetske stvarnosti. Po obdobju, ki nas je odrezalo drug od drugega, od tega, da bi lahko živeli in dihali poetsko, se zavedamo, kako nujno je obnoviti in zaščititi prostor človečnosti, pesništva, domišljije in svobodne biti, okrepiti korenine svoje notranje narave.«

»To so ženske, ki sprejmejo odločitev ali so vanjo prisiljene, da živijo kot moški. Oblačijo se, vedejo in delajo kot moški in so zato tudi vključene v družbo.«

»Delal sem prav na področju, ki sem ga po svoje utemeljil.«

»Moje življenje se je spremenilo v trenutku, doživel sem večjo travmo...«

»Težko sem se spomnil besed iz vsakdanjega življenja, ti verzi pa so kar privreli iz mene.«

»Živim z rastlinami in jih vzgajam biološko.«

»Zgodovina je pripoved, v večini napačna, / o dogodkih, večinoma nepomembnih, / ki jih ustvarjajo vladarji, / večinoma faloti, / in vojaki, večinoma bedaki!«

»Starine, ne pa crkovine!«

»Je pa res, da sem že od šestega leta hodil veliko v kino, tudi po dvakrat, trikrat na dan. /…/ Pri filmski režiji me najbolj zanima zgodba, ki jo napišem kot scenarist. /…/ Ko pišeš scenarij, si pol leta sam, tako kot takrat, ko pišeš roman. Potem pa greš na teren s sto ljudmi v ekipi.«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih.«

»Lipa suvereno zamahne z vejo in mimogrede odpihne lestev, motorko in avtorja, ki mu polomi par reber in ga trdo položi sebi k nogam.«

»Če zdaj pogleda nazaj – / ena sama cimetova omotica.«

»O tem predmetu je najbolje molčati. A če se nam usta že tako rada odpirajo / – kot da hoče ven prileteti neznansko – / jim dajmo govoriti nekatere malenkosti.«

»Potegnem številko iz avtomata in čakam, da se prikaže na ekranu, ki me napoti k nekim vratom.«

»Kako ti je ime? Nimam imena, le neka zasrana številka sem!«

»Morda pa tudi manj. In v teh časih bi to bilo že neskončno veliko.«