Ključna beseda: poezija

»Vnema, strast, zvestoba, vdanost [...].«

»In jaz sama s svojimi glasovi in ti tako z druge strani, da te zamenjujem s sabo.«

»Pisanje ni razumljeno kot poslednji poskus bega, temveč kot večno iskanje [...].«

»Pravo vprašanje pesništva Alejandre Pizarnik je torej, kako artikulirati bolečino, da ti udarci ne bi izzveneli, da bi se iskanje nadaljevalo.«

»Ne bi me bilo.«

»Življenje ni to, kako živimo, ampak kako se spominjamo, kako o tem razmišljamo, pripovedujemo.«

»Zame je ta izkušnja več kot knjiga.«

»Interakcija mora ves čas potekati, da se lahko zgodijo lepe stvari, tudi solidarnost.«

»nebo je prazno // bogovi so umolknili // zapustili so nas / na zapečatenem planetu«

»mrtvaška godba zaigra v jutranje meglice / pozavna se obešenjaško lesketa, / in boben udriha in udriha, / ihtavo udriha«

»prebudi se, ljubica, jutro je, / in tvoje krmežljave oči se bodo zazrle vame, / izpod vek bo ušel lesk novih sonc / in dah tvojih ustnic bo pognal v tek / od pradavnine strnjeno kri v mojih senceh«

»ker bomo kmalu pospravili, / se vrnili po asfaltnih cestah / v betonsko pajčevino svojih življenj, / polnih stremljenja / in negodovanja / in zahtevala / in razočaranja, / kjer imamo vedno vsega preveč / in nikoli ničesar zadosti«

»Vedno sem čutil, da v slehernem med nami tiči globoka anonimnost … ko greš globoko vase, srečaš vse in vsakogar na skupnem terenu, ali pa ne srečaš nikogar. Ne glede na to, kaj srečaš, pa to nikoli ni tvoje … Smo kot posoda in nič je to, kar obdajamo. Kakor da bi bili v sobi, v kateri smo, paradoksalno, odsotni.«

»Tudi če bi se znašli v najbolj ogabni deželi sveta, v času neprimerljive zlobe in neumnosti, bi videli, da poezija kljub temu nastaja.«

»Kdo bi se vendar ne navduševal nad vizionarskim pesnikom, ki je že sredi sedemdesetih let vedel, česar številni nočejo vedeti še danes, in ki je s svojimi besedili in s svojim življenjskim zgledom napovedoval, in to avant la lettre, globoko ponotranjena etos in prakso, ki ju od nas terja naša lastna prihodnost?!«

»A ekologija ne ceni / teh brezpogojnih vrednot: / skrbi jo korist od zelenja, / ne bitja iz tujih svetov.«

»Način, kako v enem zamahu upesnjuje vsakodnevno stvarnost, aktualno politiko, duhovnost in velike teme literature, je nekaj, kar ni zanimivo le za vsakokratnega bralca oz. bralko, temveč je v njem iskati tudi elemente, ki so odločilno vplivali tudi na slovensko poosamosvojitveno poezijo, zaradi česar izbor zveni domače tako drugače.«

»Če si pretirano odprtih misli, ti bodo izpadli možgani.«

»Čeprav ni bila ustvarjena zato, da bi kaj lajšala in zdravila, temveč se temu kvečjemu upira in izmika, iz dneva v dan najde mnoge bralce, ki si z njo pomagajo in pravijo, da jim je bolje. Tudi v tem je čudež poezije in njena presežna moč, ki se razumskemu dojemanju izmika.«

»Ljudje potrebujemo poezijo zdaj bolj kot kdaj koli prej. Kajti v tem izvotljenem času, lažno naphanem z nesmiselnim gomazenjem, mistični zven poezije zatrese v nas vednost, da je pod brezupnim betonom našega sveta skrito še kaj ..., nekaj ..., za kar je vredno živeti.«

»Berite. Pazno, premišljeno. Iščite duše.«

»Poezija je prostor srečevanj med individualnim in svetom. Je uvod v raznolikost, dialog in mir. Je pričevalka o univerzalnosti človeškega.«

»Poezija je lahko most med osamljenostjo notranjih bojev in skupnim besediščem zunanjega sveta.«

»Poezija trenutno miruje in čaka na svojo priložnost. Prepričan sem, da so vrhunski pesniki za neko državo ravno tako neprecenljivo pomembni kot vrhunski zdravniki in bi torej morali uživati podoben ugled in status.«

»Jaz sem mlada, rojena iz maternice, ki je bila polepljena s posterji in okrašena s sponkami. Jaz ne hodim na ulice s pločevinko in toastom, ždim pred ekrani najemniškega udobja in štejem kalorije.«

»Našla sem prag kjer spregovorim kar je treba in napišem svoj verz.«

»Ližeš mi prste na nogah, imaš me v rokah, ostrina bradavic ujame prste, blazinice postanejo vlažne.«

»Nikoli ne izgubi spoštovanja do besed, še posebej ko spozna, da ji vsaka črka omogoča zapis v zadnjo pesem zadnje pesnice.«

»Kaj položi v tvojo zlato dlan pojoč jesenski list, / ali ti raztreseš pepel po očeh neba, / ali je tebi jabolko predalo svojo dišečo luč, / ali si se ti zarotil z valovi in izbral barvo oceana?«

»Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«