Ključna beseda: poezija

»Pisanje poezije je delo, včasih težko.«

»Med pandemijo sem si zadala cilj, da bom vsak dan napisala eno pesem. Ta projekt je trajal leto in pol. Seveda mi vsak dan ni uspelo, a pisala sem redno in nazadnje sem imela več kot dvesto pesmi.«

»Tudi v spremni besedi k slovenski izdaji pravite, da poezijo pišete 'po posluhu' … Točno tako. Seveda tega ne morem početi vsakič, za nekatere teme takšen način ni primeren. Pri drugih pa je. Všeč mi je ponavljanje. V moji zbirki je tudi pesem, ki je bolj kot pesem za petje.«

»Dragi prijatelji, ki se ga z mano po navadi samo totalno nažgete, vesela bom, če me boste obiskali in si ogledali, kako se trudim obnašati kot odrasla oseba.«

»Smrt je zmerom enaka, toda vsak človek umre po svoje.«

»Predstavljam si tišino, / ne krik galeba, ko spozna, / da doma ni, / tišino, ki potem sledi.«

»Dom je hladna voda v orošenem vrču. / Dom so roke, položene na mizo / v nedeljski tišini, po delu, / prazne, ki čakajo, / ki odločajo, / edine, ki ustvarjajo zgodovino. // Dom so roke, na katerih smeš jokati.«

»Poslušaj, nisem tukaj, da bi ti uničila življenje. To vse se je kar zgodilo.«

»Za deželo poletja je druga pokrajina. Zvečer / bo polna luna, ki ima ob strani pego / v obliki peščenega zajca. Luna, polna in bleda, / z ovsenim sijem. Ostaniva tu: razkriva se drugo poletje.«

»Ko pišeš, pravzaprav ustvarjaš preteklost, sicer preteklosti sploh ne bi bilo.«

»Kar je povedano, je natanko to, brez sprememb. Pri poeziji pa, ko na primer potujem, lahko omenim vse kraje, ki sem jih obiskal, a to ni dovolj . . . Poezija sama postane dogodivščina, podaš se na dogodivščino pisanja o dogodivščinah.«

»To ni esej, to je pesem.«

»Vsakič, ko Dominique Fortier obišče Homestead, vanj 'vstopa po prstih', kot piše, 'da ne bi naluknjala papirnatega poda'.«

»Prebivala je na koščku papirja, velikem za človeško dlan.«

»Med pisanjem se Emily izbriše. Razblini se za travno bilko, ki je drugi brez nje ne bi nikdar opazili …Vsaka pesem je drobcena grobnica v spomin na nekaj nevidnega … Po njenih žilah teče črnilo, besede, ki jih izpisuje, so malinovo rdeče in črpa jih prav iz tankih modrih vijug, ki ji utripajo pod kožo.«

»Emily, pove Fortier, si je prizadevala postati 'papirnato bitje' – prenehati je želela 'jesti, se potiti, krvaveti', želela je biti samo še nekdo, ki bere in piše.«

»Najbolje bo, da jo kar zasnubi in se zveže z njo, saj zanj pomeni svojevrsten izziv, tako rekoč Sofijo, utelešeno modrost, mater jezika in celo nekakšno poveljnico s palico v rokah.«

»V meni se prebuja strast bataljona / mladih moških, padlih v bitki. / Volk sem, preoblečen v ovčko. / In ti me hočeš ovčko / in ti me hočeš volka.«

»Morji sva, drug v drugem bučiva. / V bučanju pene pršiva / v večno trajanje.«

»Bolj se upiram križu, / bolj me lomi, / da krvavim / in vas hranim / s svojo krvjo.«

»France Forstnerič je pomembno zaznamoval slovenski literarni prostor. Bil je morda celo nekoliko spregledan za časa svojega življenja, popolnoma neupravičeno, in tudi zato se mu želimo pokloniti.«

»Pesniki so si različni med seboj, tako generacijsko, kulturno, družbeno, celo politično, in tudi njihove poetike so zelo raznorodne.«

»Nastala videodela niso zgolj ilustracija poezije, ampak vsi vključeni mediji, torej zvok, video in poezija, ustvarjajo neko novo večglasno govorico.«

»Pismo Evropi je pomembno tudi zato, da vrne v javno rabo ta pesniški ali celo umetniški jezik.«

»Namen odprtega pisma je, da ga dobijo vsi poslanci Evropskega parlamenta, praktično vsi odločevalci, zato da bi vendarle prišli v stik z drugim vidikom.«

»Pesniki so si različni med seboj, tako generacijsko, kulturno, družbeno, celo politično, in tudi njihove poetike so zelo raznorodne.«

»Pismo nagovarja Evropo in svet z namenom, da pesnik poudari v času pisanja pisma najbolj aktualne, najbolj pereče zadeve, ki takrat vladajo v Evropi.«

»Pismo Evropi je pomembno tudi zato, da vrne v javno rabo ta pesniški ali celo umetniški jezik.«

»France Forstnerič je pomembno zaznamoval slovenski literarni prostor. Bil je morda celo nekoliko spregledan za časa svojega življenja, povsem neupravičeno, in tudi zato se mu želimo pokloniti.«

»Ena od temeljnih kakovosti festivala je ravno njegova butičnost, ali če hočete, odsotnost ambicije, da bi prerasel v še enega mastodonta, ki zahteva ogromne finančne vložke in infrastrukturno mašinerijo, da lahko opraviči svoj obstoj. Hkrati je neomajno zavezan poeziji kot prostoru dialoga, globokega vdiha, drznil bi si reči celo svobode, ne glede na to, kako je ta beseda vedno bolj onečedena. Predvsem pa poezije, ki je živa, nepredvidljiva, žmohtna reč, daleč od tega, da bi jo postavljali na piedestale ali v izložbe.«