Ključna beseda: poezija

»Zdravljica je najprej nastala kot pesem napitnica in je himnično vrednost dobila po pesnikovi smrti.«

»Za svoje epigrame pa je Prešeren iznašel posebno poimenovanje - sršeni.«

»Doma sem v furlanski nižini / sem / prod / kamenček ob kamenčku / name sije / sonce / in sem / suha / struga / reke / ki je ni / sem beseda / rečno dno / brez vode.«

»Naj besede / ostanejo / tik / pred / pragom / se vernik / sezuje / varčuj / v popolni / (ne) gotovosti / uporabi / besede.«

»Pesniško ekologijo, ekonomičnost izraza in vlogo tišine v poeziji.«

»Maja Kovač v prevodu uspešno krmari po poeziji, ki je mešanica intimizma in modernizma, ne da bi zapadla bodisi pretiranemu poenostavljanju oziroma 'izboljševanju' na eni strani bodisi pretiranemu hermetizmu na drugi.«

»Prevajalka vse to uspešno detektira in poustvari v jeziku, ki je naraven ravno toliko, kot je moral biti sodobnikom naraven jezik izvirnika.«

»Izdaja tako vključuje pesniško zbirko Srebrne nočne igre, ki je v izvirniku izšla leta 1960, in zbirko Ujetniki vetra.«

»Pogovor z nagrajenko Majo Kovač in prejemnico oz. prejemnikom nagrade za najboljši knjižni prvenec bo vodila literarna kritičarka Tina Kozin.«

»Najlepše in prav pa bi bilo, da bi bil Pacug široko dostopno otroško letovišče za vedno.«

»Ko se ne izprašujem, zakaj.«

»Žarijo dnevi. / Svit in mrak / hodita z roko v roki. / Prezreli kobuli / se s pokom / razletavajo / in brizgajo semena ...«

»Imam občutek, da že vse življenje pišem isti roman.«

»Spreletel me je vtis, kot ostanki begotnih sanj, ki jih poskušate priklicati, ko se zbudite, da bi sestavili celoto.«

»V iskanju spominov.«

»Poezijo razumem kot zgled univerzalnega in estetskega načina spoznavanja.«

»Žarijo dnevi. / Svit in mrak / hodita z roko v roki. / Prezreli kobuli / se s pokom / razletavajo / in brizgajo semena ...«

»Spreletel me je vtis, kot ostanki begotnih sanj, ki jih poskušate priklicati, ko se zbudite, da bi sestavili celoto. Videl sem se, kako hodim po temnem Parizu in porinem vrata te stavbe na Ulici Cembacérès. Oči se mi na hitro zaslepijo in nekaj sekund ne vidim ničesar, v takem nasprotju je ta svetloba s temo od zunaj. Iz katerega obdobja je to? Iz časov, ko sem se imenoval Pedro McElvoy in sem se vsak večer vračal sem?«

»Za pretrgano pripoved sem se odločila precej zavestno, ko sem se vprašala zelo preprosto stvar: Kako se spominjamo? Ne spominjamo se linearno, ne spominjamo se zaključeno in to mi je pomagalo oblikovati formo pripovedi. Večina pripovedi je pretrgana, raztrgana, nekje otrpne, polno je zamolkov. S tem sem želela bralca popeljati tudi z drugimi literarnimi sredstvi v Evelinino zavest.«

»Zame je v odnosu do nasilja v družini oziroma do intimno-partnerskega odnosa pomemben premislek o rehabilitaciji tako žrtev kot storilcev. Prepričana sem, da je potrebno ta problem nagovoriti holistično, se pravi, žrtvam nuditi dolgotrajno psihosocialno pomoč in se hkrati obrniti tudi k storilcem. Če njihov gnev, njihova želja, da škodujejo, ne bosta nagovorjena, bodo seveda to ponavljali.«

»Družba ni zavetje, družba je nekaj nevarnega, nekaj, kar nam spodnese tla pod nogami. V zbirki je zavetje literatura, poezija.«

»Brez poezije bi bil človeški jezik samo sredstvo sporazumevanja. Kakor hitro prestopimo polje literarnega oziroma poetičnega, so te možnosti neskončne: odpre se vesolje, kjer nek izraz, ki ga vsakodnevno uporabljamo, lahko pomeni tisoč in eno stvar in s tem človeku širi domišljijo in empatijo, da se lahko lažje vživi v druge, da razume svet, da morda na nek način najde tudi svoj mir.«

»Pesnica želi s pesmijo, umetnostjo besede, prodreti do tišine, ki je v temi, v kateri se lahko skozi občutek bližine teles in duhov znova začne razraščati zaupanje.«

»Ciprese so balončki svetlobe.«

»Dan / zaščiten / z neznatnimi / stvarmi / vse pomeni / in / pomeni / vrejo / se cepijo / na / nove / pomene.«

»Potrebujemo pesmi, ki bodo, denimo, v slepo ulico zvlekle policiste in jih ubile.«

»Niste nič radovedni? Človek božji, v tej hiši se godi nekaj usodnega. Je mogoče, da niste prav nič radovedni?«

»Duhovi, Sile tega brezna, Kaos / in ti, pradavna Noč! K vam ne prihajam, / da motil bi in drezal kot vohun / v skrivnosti vašega kraljestva: dolga / in nujna pot me vodi skozi vaš / imperij k luči, ko v puščavah mraka / zgubljen in brez vodnika tavam, sam, / in iščem bližnjico do mračnih mej, s sosednjim Rajem.«

»Približno deset ur je minilo, odkar sem zapustil svoj dom, čeprav razdalja med Alepom in Gaziantepom po avtocesti ni več kot deset kilometrov. A zdaj se razdalja meri v dolgih letih – glej, koliko časa boš potreboval, da dospeš do drugega Neznanega … ali do drugega strahu.«

»Turški Istanbul je veličasten zakrnelec, pravi izraz cesarstva, ki se je sesulo samo vase, takoj ko se je nehalo širiti.«