Ključna beseda: poezija

»Dramatik v besedilu ne ponuja nasvetov, kako se spopasti s smrtjo, ki nas vse čaka.«

»Vse skupaj je zapisano kot 'blag, prijazen prijazen pogovor z gledalcem, čeprav govori samo Ostan.'«

»Tako je nastala po lažnih prerokih ustvarjena beseda greh.«

»Ko sem bila še deklica na Kitajskem, mi je stara mati povedala, da je moja mati duh.«

»Ko sta se prvič pogovarjala o tistem, sta med pogovorom precej molčala.«

»Zadnja tri leta se v Whitstableu udeležujem rednega plavanja na prvi dan novega leta.«

»Sneži. Nič več predstraž ne kril in ne središča.«

»Drsim z očmi po tej pomladi, za spoznanje zakasneli, zvončki v Ljubljani so že odcveteli.«

»Je zimski čas prezgodnjega večera. / Morje brezmejno k jugu se razstira: / kadar ni vetra, mlačno je in milo. – / Kdaj že je sonce mreže posušilo // kdaj že, odkar ni več za lov nikogar, / odplavala je zadnja riba uboga, / kdaj že sklenili angeli arhitekti / so vás in otok in ves svet podreti.«

»Bodite pripravljeni. Pes je očarljiv in plemenit. Pes je zvest in ljubeč prijatelj. Pes pa je tudi hedonist.«

»Nekaj sem še mislil narediti, Kaj že?«

»Ko je Shakespeare povedal Anne Hathaway, da je napisal Othella, ali je pripomnila 'Kaj takega! Prepričana sem, da ga jaz ne bi znala …'?«

»Predstavljaš živo vez med tem, kar je bilo, in tem, kar bo.«

»Spomnim se, da nam je nekega večera sam bral oziroma recitiral svojo znano konstruktivistično 'balado' o podgani.«

»Vstopil je. Bil je v kavbojkah, beli majici in ... copatih! Tudi v najzanimivejših sanjarijah ga ne bi mogla obuti v copate.«

»Knjiga, ki se, če je izročena ognju, ne spremeni.«

»Jaz pa hočem reči besedo, ki bo tako nova, da ni moglo vesolje niti za hip vzdržati brez nje.«

»Ljubila sem njegovo ljubezen ...«

»Ko gledaš proti severu: gora ti poljublja čelo.«

»Prstne odtise sem, ko so bili odtisnjeni, izgubil.«

»Joj, voda, ki umivaš nekoga, ki se v tebi utaplja!«

»Vedno sem ta, kdor nisem, in nisem vedno ta, kdor sem.«

»V Idioritmiji, ki je 'ustvarjalna oblika sobivanja, kjer vsakdo upošteva in spoštuje tako svoj individualni ritem kot ritem drugega', Barbara Korun na različne načine razprostira, kako biti s seboj in kako živeti z drugimi.«

»Razpadli so mi vsi sistemi pravičnosti. Razpadel mi je jezik. Sestavljam ga nazaj.«

»poezija mi bo naravnala kosti / razvezala vozličke v hrbtenici / naoljila sklepe napela mišice / da me bo potem toliko laže / toliko bolj prepričljivo izničila«

»če obstaja je ne najdem / resnice / izgubljena med pozabo in / izmišljijo«

»Stojim ob oknu in znojim svoj Jaz ven iz telesa.«

»Nikoli ne vemo, kje smo, / ne neki gozdni poti na svetu, v vetru, / na neki sliki, na nekem listu papirja, / 'tukaj' je smrtonosna beseda.«

»Človek je zgolj material, jezik je zgolj / material. Telesno meso je zgolj material.«

»Miza, stoli, rob in noga, / to ne more biti vsa zaloga.«