Ključna beseda: poezija

»Ploskovite, a z neznanskimi prostorji, ki se odpirajo za slikovnim nosilcem. Krhke, a trdno postavljene.«

»To, kar vidimo, torej niso izgotovljene podobe, ker imajo tudi one šele željo nastati, prihajajo v nastanek.«

»Zaznamo lahko le njihove zametke, jedra, kode, ki se bodo sčasoma dopolnile v tisto, čemur rečemo izgotovljena podoba.«

»In smo s slikami pri odpotovanju proti zvezdam, a ne potujemo v prihodnji čas, marveč k začetkom časa.«

»Kode, ki so pred nami kot predslike, svojega razvitja ne potrebujejo, saj nam omogočijo, da ta hip zremo mimo zrcalnega odseva prav v njihovo pravo likovno bistvo.«

»To zame ni poezija, bi rekel Ivan. Le kaj bi rekel Ivan. Koga briga Ivan? Kdo je Ivan? Ne vemo.«

»koliko alkohola rabiš, da odplakneš človeka? Koliko enačb rabiš, / da ustvariš svet? 7 rakij, pijani komet.«

»kuham 3 kg riža / 3x po 45 minut / riž potrebuje čas / potrebuje nego in brezbrižnost / potrebuje samoto in dotik / predvsem pa toploto in na koncu temo«

»Ničesar drugega nismo potrebni kot spremembe.«

»Knjiga je intimna stvar, če si jo prebral, si vanjo investiral veliko časa in premisleka, potem je tvoje priporočilo še toliko vrednejše.«

»Zdi se mi, da je tako popularno mnenje, da so pesniki a priori nesrečni. Ne bi nujno rekla, da se da pisati prav lepo pesmi tudi čisto uspešno brez bolečine.«

»Ali lahko podate kakšen primer, kjer je sreča odigrala vlogo pri vašem ustvarjalnem delu, oziroma včasih se zdi, da so najvplivnejše pesmi rojene iz trenutkov nesreče kot pa sreče.«

»Prebujen sem / in plešem na svojo vibracijo, / na svoj vajb, / v ritmu svojega srca.«

»sprejeti moram to, kar je, / ti pustiti, / da greš, če hočeš, / predvsem pa se moram osvoboditi uma, / okupatorja v neštetih slikah«

»sem kakor voda v posodi, / vse prehaja iz praznine, / vse, kar vidim, je utvara. / Val se lomi, pada / in vodne kapljice z njim.«

»Trubadurji pesnijo, in celo najdolgočasnejša grinta postane trubadur, če je močno zaljubljena.«

»Sam za svojo osebo se nisem in se ne bom dal od nikogar, niti od pendrekov in bajonetov, prisiliti, da bi nekritično goltal napačne in zmešane pojme.«

»Tako malo nas je, na tako tesnem prostoru živimo, da se bojimo, da utegne en intrigant uničiti vse lepe načrte za napredek in čaščenje naše kulture!«

»Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.«

»Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.«

»Izza reber zajoče pogrešanje.«

»Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.«

»Počasi se sprehodi proti mikrofonu, z rokami v poševnih sprednjih žepih, palca kažeta drug proti drugemu. Ko začne brati, se mu kolena upognejo, desnica zaniha naprej in nazaj – kot neandertalcu, ki si čestita, ko je vrgel prvi kamen.«

»Z veseljem, reče ta in si ne da besede vzeti. Znam peči, kuhati in pražiti pa tudi cvreti, a če povem popolnoma odkrito, od vsega znam najbolje speči pito.«

»Priznam: težko pišem. Le jecljam. Jaz, pesnik, mojster klasičnih oblik, profesor verza. Bilo bi me sram, če bi študentje vedeli. A dotik peresa in papirja me paralizira. Nerodno raste pesem iz tišine.«

»… in dnevikiv predzgodovini žgali so nas kot raneglej! kako skopne... stvari kismo jih cvet imenovali ob mrtvem viru zelene.«

»Pesem le plod naključnih srečanj v sončni legi tišine.«

»Začeti kot začetnik …«

»Začeti znova: kot zenovski mojster s prazno glavo …«

»Prepoznati tišino, zamolčano rano /…/ Čas je zrel: živeti, živeti!«