Ključna beseda: poezija

»Potoroman je napisan v značilnem Gradišnikovem jeziku; izbrušenem jeziku, prežetem z ironijo, duhovitostjo, včasih s sarkazmom in samoironijo, vedno pa inteligentnem in bogatem z besednimi igrami, citati in kulturnimi referencami.«

»Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje.«

»Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.«

»Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.«

»Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje.«

»Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.«

»Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.«

»Kako je lepo, da nikomur ni treba čakati, da bi začel spreminjati svet na boljše.«

»Tu ni prostora za pesmi, ker je naju dovolj.«

»Moja svoboda je absolutno odmerjena z vsakokratno odločitvijo, da bom odvrgla vse. Tudi življenje, če je treba. Da le preživim čim bolj cela.«

»Planem, da bi zaprla vsa okna, skozi katera vidim, kako neusmiljeno veter vleče trave in drevesa, katerih veje se tresejo v vse smeri, listi pa trepetajo in drhtijo naprej in nazaj in se skoraj odtrgajo, ko se veter zlobno poigrava z njimi.«

»Številne prošnje, da naj enkrat pa vendarle napišem tudi kako zares optimistično zgodbo, so me napeljale na misel, da bi pravzaprav res lahko opisal usodo mojega prijatelja Franza – zgodbo, ki je resnična kot življenje, obenem pa tudi tako nenavadna in optimistična, da ji človek komaj lahko verjame.«

»Prepričal je žirijo v sestavi Irena Novak Popov, David Bedrač in Franci Novak.«

»Že s prvo zbirko Tri postaje je opozoril nase.«

»Nagrado so izbrali z glasovalnimi lističi.«

»Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš. / Tako si bliže koncu sveta / kot umiranju.«

»Zaspala sem. // Hotela sem reči, / da sem seksala / in da nisem uspela / obleči / spodnjih hlačk. / Še dobro, / da mi moški vse / verjamejo / in jaz verjamem njim.«

»Marca 2018 sem prenehal pisati pesmi in romane v maternem jeziku. Stihov in besed ne slišim več v slovenščini, ki je izredno bogat in lep jezik in ga nikoli ne bom nehal ljubiti.«

»Resnici na ljubo, niso problem samo siri, gre za mentaliteto naroda, ki zgodovinsko gledano ljubi revolucije in giljotino.«

»V grškem mitu sta bolj kot Elektrina ljubezen do umorjenega očeta Agamemnona izpostavljena njena zavist do materinega, torej Klitajmnestrinega uživanja z ljubimcem Egistom.«

»Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.«

»Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.«

»Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.«

»vedno imam tri kože, ker sem se počutil kot monstrum že v otroštvu, iščoč vezi, kjerkoli je dišalo po njih, kjerkoli je vbod pustil, da se kdo okuži z mano«

»in še vedno ne vem, ali sem samo tujec v telesu človeka«

»ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«

»vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«

»Nekaj tisoč ljudi nas je tu. Fabriški dimniki segajo v nočno nebo in vzkriki siren lomijo ozračje in otroci čakajo za okni svoje stare.«

»Nekega jesenskega dne so skoraj za sto evrov povišali šolski dodatek, ki so ga družine vsako leto dobile kot pomoč za nakup šolskih potrebščin, zvezkov, torb. Noro si se razveselil, v dnevni sobi si kričal: Gremo na morje! in vseh šest se nas je posedlo v naš avto za pet; jaz sem zlezel v prtljažnik kot kak ugrabljenec v vohunskih filmih, kar mi je bilo še posebej všeč.«

»Stalna uporaba preteklega časa je vendarle past. V časopisu Le Monde z dne 17. junija 1986 lahko o mamini regiji, Zgornji Normandiji, preberemo: Zaostanek v šolanju kljub izboljšavam ni bil nikoli odpravljen in še vedno kaže svoje učinke […]. Vsako leto 7000 otrok zapusti šolski sistem brez izobrazbe. Prihajajo iz 'odrinjenih razredov' in nimajo dostopa do usposabljanj. Po besedah enega od učiteljev jih polovica 'ne zna prebrati dveh strani besedila, namenjenega njihovi starosti.'«