Ključna beseda: poezija

»najino mesto ne potrebuje ne hrupa ne slave / njegove ulice so večno hvaležne / za stopinje, ki jih čeznje sejeva / in čez trge, terase, promenade / ponosno je na predanost / vdihnjeno v toploto potne kože.«

»… ki bodo naslednji najemniki mojega doma / ki bodo ljubili in hrepeneli znova in znova / ki bojo brali moja pisma v steklenici / poslana prek valov, stoletij / na krilih delfina in metulja / ker življenje gre vedno naprej.«

»Ena od možnosti izbojevanja boljšega sveta je v pričujoči poetični izvedbi previharjenje duhovnega in fizičnega gorja per aspera ad astra.«

»Izčiščen do odsotnosti / se vračaš / kakor smisel / k besedam in stvarem.«

»V protoplazmo zgneteno nebo. / Ki diha v večerno meglo / brez konca.«

»Kakšna ljubezen / je uročila / naše oči, / da strmijo, / do smrti strmijo / v ta zastor iz minule svetlobe?«

»Še dneve in tedne / v glinenih lončkih gnezdi otroštvo, / kot brezimni sij resničnejših svetov, / zaupno, zanesljivo znamenje / nerazrešljivega pomena.«

»Kosovelova zapuščina presega zgolj področje kulture in sega na področje izobraževanja, raziskovanja in turizma.«

»Morda pa vrlina ni vrlina, morda le veščina, da se z golimi rokami dotikam plamena, v katerem izginjajo poslednji poljubi: z njimi si moje srce spremenil v plašno in pohotno žival.«

»Ko te ljubim, sem plamen, nič religioznega ni v tej prispodobi, le moje neutolažljivo hlepenje, da se me dotakneš, da me slečeš, da mi slečeš še kožo, vsak njen centimeter poznaš, zato veš, kje se duša stika s poltjo, kje je znoj jok srca /…/«

»Zakaj opoldne tako težko rodim pesem? Ker ni nikjer nobenih senc? Ker svetloba požre vso milino, vse temne kotičke, kjer se lahko skrijem, da me ni in da tudi tebe ni.«

»Če bo kdo želel spoznati nemogočo ljubezen, bo morda našel knjigo mojih pesmi, tvojih otrok; kot biseri so, si dejal, ko si mi laskal. In temu se bo reklo posmrtna slava … častite jo, pesnico, ki ni znala ljubiti brez pesmi … pesniti brez ljubezni …«

»vsakič znova se je treba / sestaviti, se podati / po razsušenih poteh, / razbirajoč strune v jazih, / se zaviti v zrak, dihati, / nerazvozljive ure / ali čakati na poševen dež.«

»Literarni večer, v katerem je Kreft izčrpno pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.«

»Káj Petrarkov, káj nam Tasov / treba pevcov je prijetnih? / slišim od butic neukretnih …«

»Bil o j e k o t molit ev , k o t ro t i te v, k o t zaklin j anje. Bil a je p esem.«

»nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutij, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora, in žarči plamenenje življenja in stvarjenja v premenah vidnega in nevidnega sveta.«

»V zgolj čakanju brez planerjev in spomina, / tik preden zavlada red številk, / je soba na drugi strani stene / tu.«

»Mineva 120 let od rojstva Bratka Krefta, ki je bil mnogostranski ustvarjalec.«

»Danes se spominjamo velikana slovenske poezije, Franceta Prešerna, in s tem praznujemo temeljne vrednote, ki so nas skozi zgodovino oblikovale – in nas povezujejo tudi danes.«

»Posebno simboliko današnjemu prazniku podeljuje to, da prav danes, na slovenski kulturni praznik, uradni začetek svojega veličastnega leta doživlja Evropska prestolnica kulture v Novi Gorici in Gorici.«

»Kultura v sodobni družbi, danes zagotovo celo bolj kot kdajkoli, ima svojo nenadomestljivo temeljno vlogo.«

»Dostojen dohodek, finančna varnost v primeru bolezni in poškodb, pokojnine, ki bi omogočale brezskrbno starost, vse to za ustvarjalke in ustvarjalce ter kulturne delavke in delavce ostaja nedosegljivo.«

»V imenu vseh tistih, brez katerih naše kulture in umetnosti ne bi bilo, vladajoče opominjamo na njihove lastne zaveze o odpravi prekarnosti.«

»Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta prejela kiparka Dragica Čadež ter gledališki režiser in performer Dragan Živadinov.«

»Vsaka pesem je pesem za gledanje / Tudi ta / A kako naj moja vasezagledanost / vznemiri tvojo / (vrti se v krogu, lovi lastni rep)«

»Pero se spominja letenja / in kože / Pero odreže vzdih od diha / potegne črto / do tu sem jaz / od tu naprej je pesem.«

»… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …«

»Sredi noči sedim v postelji / Bolečina plamti kot ogenj / in riše na stene reči / vsaj tako pomembne / za prihodnost poezije, kot so / kosti pod pariškimi temelji …«

»Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori.«