Ključna beseda: poezija

»Na tej plošči se dvigne nad običajne sheme, znane refrene in preproste rešitve preprosto zato, ker je izviren umetnik, ki ljubi in slavi tako življenje kot umetnost.«

»Mar nismo bitja, ki iščejo red, sem pomislil, / tako kot takrat, ko razbiramo črte na svojih dlaneh / ali na svodu povežemo pikice zvezd v obliko medveda?«

»Sitno je o življenju razmišljati, / kot da je niz izbir iz dveh enot«

»ljubezensko pismo«

»Oho! Takale obraza? Kako se lahko na strelsko nedeljo tako kremžita?«

»Ja, otroka!«

»Vseskozi so pisani izjemno lucidno, avtorica spretno ravna z orodji jezikoslovja, klasicistike, literarnih ved in filozofije.«

»So sladko-grenki.«

»Ne kot človek, / kot bitje med bitji, / kot en sam trenutek / brez smrti, / kot sunek vesolja, / brneč z vesoljem – /z vsem v vsem.«

»z vsem v vsem«

»Vsa notranjost prekriva vso zunanjost.«

»Namesto tal / nebo z oblaki. Ves čas obkroženi / z valovi glasov. / Svetloba je večna / samo v spominu. / Sedimo za mizo / modrega poldneva. / Dotikamo se / z besedami. / Čas, porazdeljen / po belih skodelicah, / pripada vsakomur.«

»To, da se pesniki javno zavzemajo za nekaj, češ da pesnijo v imenu svojih prepričanj in vrednot, da si takoj, ko je le mogoče, nadenejo pravičniško masko obsodb nasilja in razglašajo svoja politična prepričanja, deluje kot navaden modni dodatek, kokarda ali fazanovo pero na zasanjani podobi, kar je vidno kot nekaj lepega. Saj, priznajmo jim, veliki večini, da je zanje to potrebno in tudi oportuno.«

»Naša demokracija postaja poza. Težko bi ubranili tezo, da današnja Evropa in ves beli svet, če bi tako imenovali Zahod, ni v krizi. Moralni, politični, krizi vrednot, da je samopašen in potrošniški itd. In verjetno zato težko najdemo med vsemi pišočimi v tem našem sitem in samozadovoljnem svetu pravo poezijo.«

»Morda nastaja v temnem svetu Afrike in Azije in Južne Amerike poezija, ki je bolj iskrena, izvirna, ki ni preračunljiva ali morda jasna, peta in pripovedovana, ki pa ni del pesniške poze, ki ni namenjena sama sebi.«

»Smo pa najbolj bogati. Samo to je nedvomno res. In nedvomno velja, da postaja naša demokracija poza. Poezija pa v vsej svoji simbolni podobi izraz propadanja. V tem je njena iskrenost, ki je ne želimo ne videti ne priznati.«

»Ko se s sinom Kristijanom znajdeta pod Roxaninim balkonom, polaga Cyrano svoje besede v njegova usta, da bi Kristijan dobil njen poljub.«

»trenutno ne vem kaj naj bi počel / zato pišem poezijo / ali vsaj mislim // da je to, kar bo napisano / poezija.«

»včasih prevlada nemoč / verze spraskaš s kože / kot bi z dna ponve strgal / sežgane makarone.«

»nisem preveč zadovoljen s svojim izdelkom / upravičeno / nič pretresljivega se ni odprlo.«

»že dolgo nisem nataknil / belih gat / bolj kultivirano rečeno // spodnjic.«

»Preveč je povednosti in premalo drobtinic / Premalo zlomljenih besed / premalo krvavega mesa v razpočenih / Dimljah.«

»Kajti gluhost in molk, nam vrže v obraz Kaminski, nista le gverilska strategija, ampak zločina nad sočlovekom.«

»Vedno sem ujet med dimenzijo brbljavosti, ki jo ljubijo intelektualci, in med obupom nezmožnosti jezika, da izrazi katero koli dimenzijo.«

»Ukvarjaš se z nečim, kar je sredstvo sporazumevanja! Zakaj se potem ukvarjaš s tem, česar ni mogoče izreči? Raje se ukvarjaj z grafiko!«

»Bolj mi je bilo pomembno izravnati Drino, kot to, da izberem pravo stran.«

»Materni jezik – premalo svetlobe.«

»Slovenci imajo svojo državo zaradi jezika.«

»Treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.«

»Literatura je politična, ker odpira brezna svobode, in etična, ker v teh breznih vznika etično nezavednega, ko mu pišoč [ali beroč] nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.«