Ključna beseda: pisanje

»Dokler pripovedujemo zgodbe, obstajamo, pa čeprav zgolj v zgodbah. Kolikokrat si jih moramo povedati, da jim začnemo še sami verjeti?«

»Želela sem pokazati surovo bolečino in je ne zapakirati v nekaj literarnega, želela sem pokazati, kako noro močno boli.«

»Dosti ljudi mi je reklo – in morda je res – da Slovenec ali Slovenka ne bi mogla te knjige pisati tako odkrito.«

»Nekateri ljudje se mi niso upali približati. Imeli smo družinske prijatelje, s katerimi smo skupaj hodili na počitnice, pa se sploh niso odzvali. Nikoli več niso govorili z mano.«

»Kako to lahko narediš? Kakšen vzor si svojim otrokom? Človek umre, ti pa se ne želiš približati in nekaj povedati.«

»Ja, pomembno je, da se tej situaciji ne izogibaš.«

»Na začetku sem o tem pripovedovala, a sem ga želela seveda zaščititi, zato se ni pojavljal prav v vsakem pogovoru.«

»Samo enkrat me je pogledala kot človeka, nenadoma je bil vzpostavljen kontakt, a potem nisem vedel, kaj naj rečem. En sam trenutek, ki je šel v prazno.«

»Če bo kdo streljal na vas, se krogle ne bodo odbile, in če pod vami eksplodira atomska bomba, se vam bo nekaj zgodilo.«

»Moja mama me je samo enkrat pogledala kot človeka, nenadoma je bil vzpostavljen kontakt. Bila je v domu upokojencev, bila je že zelo stara, tudi jaz nisem bil več prav mlad ... In v bistvu potem nisem vedel, kaj naj rečem. Bil je en sam trenutek, potem se je takoj zaprla. En sam trenutek, ki pa je šel v principu v prazno.«

»Kaj bi povedali svoji mami, ko je bila še živa, če bi videli, da bi ona to razumela? Pa tudi, kako se je tvoje pisanje spremenilo po njeni smrti?«

»Kakšne so prednosti nočnega ustvarjanja? Takrat imam predvsem manj možnosti za prokrastinacijo.«

»Vedno otrpnem ob vprašanju, ki se začne z besedami: 'Kakšen je tvoj nasvet?' Zelo nerada dajem nasvete.«

»To niso nasveti, raje bi uporabila izraz nenapisana pravila kulturnega okolja, v katerem se nahajamo.«

»Gre za sporočila, ki jih deklice dobivajo med odraščanjem, česa se lahko lotijo in česa ne.«

»Zato raje, kot da bi se videla kot prebojnico, sebe vidim kot napako v sistemu, moja zgodba naj ne bi obstajala.«

»Sindrom prevarantke je občutek, lasten ljudem, ki se znajdejo v nekem okolju ali kontekstu, ki jim ni domač.«

»Akt zahvale pomeni 'sprejemam vaša pravila, ne bom jih kršil/a, hvala, ker ste me spustili zraven.'«

»Pravo nasprotje hitrosti je bilo oranje njive, tam so voli določali hitrost, tu orač ni imel besede...«

»Zgodba je zanj pripovedovanje, ta ji omogoča, da lahko potuje s kočijo ali jezdi osla.«

»Esej pa se ne odpravi nikamor, temveč stoji zakoreninjen v izhodišče kot kako drevo.«

»Ni hujšega, kot je esej, poln besa.«

»Esej je v primerjavi z zgodbo resnejši, zato so zanj vprašanja usodna. Mora odgovoriti.«

»Digitalna postaja podoba, s katero skušam razlomiti pečat vsega, kar je.«

»V resnici se spreminja način zbiranja, zapisovanja in razbiranja podatkov o svetu.«

»Prostor mojega bivanja postajajo kratkočasne fascinacije. Omamna slepila.«

»Trezorji ali vsaj lončeni hranilniki lažne varnosti.«

»Med spletkami in zehanjem.«

»Da življenje pomeni iz samega sebe narediti umetniško delo.«

»V nekem smislu pisateljevo ustvarjalno naročje, kalilnica sloga, tipov in idej tako za literarne kot publicistične tekste.«