Ključna beseda: pisanje

»Pripravljena sem narediti vse.«

»In zakaj ne bi človek dal svojih možganov na pašo? Ker noče biti ovca, ampak nekaj več, na primer znanstvenik, kot Einstein, ali pisatelj, kot Daniel Defoe, ali pomorščak, kot Krištof Kolumb, ali astronavt, kot Neil Armstrong, kdor koli, samo da ne bi bil on sam, kjer koli, samo da ni bi bil vedno natanko tam, kjer je.«

»Odkrili so šestindevetdeset milijonov let star fosil hobotnice. Izkazalo se je, da je starejša kot dinozavri. Ali je v takih razmerah sploh imelo smisel govoriti o ljudeh, ki so se rodili pred približno šestdesetimi leti?«

»ZDAJ govorim, kakor da te ni. Pa vendar si. In to je vseh skrivnosti največja skrivnost, kot pravi Ivan Mrak v neki svoji drami.«

»… že takrat je bil naš planet star štiri milijarde let. To je količina, ki je za človeško zavest preobsežna, zato zmeraj znova iščemo olajšanje v sedanjosti.«

»Kot človek postane kovač tako, da kuje, in harfist tako, da igra harfo, bo tudi on postal zaljubljenec tako, da se bo začel ozirati za ženskami.«

»Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.«

»In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.«

»Umetnost je simptom, bodisi nezadovoljnosti bodisi nezadovoljenosti, in velika škoda je za svet, da nam njegovo sliko takole izkrivljeno podajajo prav ljudje, ki se v njem najmanj znajdejo. Umetnost je protinaravna, kriva vse družbene gnilobe, ja, ja, umetnost je kriva, ljubezniva, neusmiljena.«

»Ne, ne, prav beden opazovalec sem. Pač pa sem dober opazovalec, ko pišem.«

»Te pa so me pripeljale v živobarvne situacije.«

»Berete vse mogoče zgodbe in jih potem pripovedujete po svoje?«

»Pa to je vendar neverjetno, kar pripoveduješ!«

»Da bi verjeli v nemogoče, je treba veliko vaditi.«

»Šeherezada je soustvarjalka v kreaciji idealne zgodbe, ki jo pisatelj ves čas piše.«

»Bolj kot vsebina sama morda še impozantnejša 'drobna izmišljija, ki jo bo, kdor bo bral, brž uzrl'.«

»Kljub takšni 'strahoviti pohabi' se zgodbe namreč razvijajo spontano, igrivo in na videz popolnoma neovirano.«

»Dobri stari umori, ki so jih narekovale srčne zadeve, prevare, ljubosumje, so postajali vedno redkejši.«

»Kriminalke se ne splača pisati za kaj manj, kot je umor.«

»Nihče ne bo prebral tristo strani romana, da bi ugotovil, kdo je izmaknil kozarec vložene zelenjave.«

»Pisati sem začel sebi v zabavo, vse skupaj je bila velika šala – če sem se hotel 'igrati' žanr v celoti, je k temu sodil tudi psevdonim.«

»Sem si pa seveda želel videti, kako delo poteka.«

»Scenarij je kot tvoj otrok, ki je postal polnoleten. Čas je, da gre po svoje.«

»Spraševala sem se, ali je legitimno pisati o informantih – to je tema, ki se je pri nas ponavadi lotevamo zelo moralistično.«

»Tako malo potrebujemo, da začnemo razkazovati svojo ranljivost. Nekoliko premočno deževje, nekoliko prestaro hrano, nekoliko premalo pozornosti.«

»Pisanje je avtoerotična dejavnost, občuteni slast in strast izhajata iz lastne jezikovne sposobnosti, še več, iz lastne sposobnosti nadzora nad jezikovno resničnostjo.«

»Urednica, ki je tajna agentka, bi lahko bila premisa za kriminalko Dana Browna.«

»Za tiste, ki so v skrbeh zame osebno ... Da, zavedam se, da sem glede na svojo starost in telesno kondicijo del najbolj ogroženega segmenta populacije (za okužbo s koronavirusom, op. n.) A trenutno se počutim v redu in izvajam vse razumne zaščitne ukrepe.«

»Povedano po pravici, povprečno na dan preživim več časa v Zahodnjem kot v resničnem svetu; vsak dan pišem. V sedmih kraljestvih je situacija kar turobna ... Ampak morda ne tako turobna, kot bo v prihodnosti tukajšnja.«

»Kot da živimo v znanstvenofantastičnem romanu«