»Rad se spominjam t. i. 'vojne redakcije', ki je med agresijo jugoslovanske armade na Slovenijo daninnočno dežurala na Novi reviji in obveščala svet o resnici te vojne. Popolnoma spontano smo organizirali ožjo uredniško skupino, v kateri smo bili Niko Grafenauer, Drago Jančar, Jaroslav Skrušny, Tomaž Zalaznik, Gordana Vrabec in jaz.«
»kaj te bolj razkrije / vprašanje ali odgovor / izbira besede ali njena izreka / ali molk in pogled / in način kako si prižgem cigareto / in to da si jo sploh prižgem / eno / dve / ali humor in glasen smeh«
»Ta med sabo sicer povezuje osrednji lik, ki pa mu Kralj dodaja še druge like in glasove, kar je eden ključnih dejavnikov, da medvojna Šiška pred nami oživi kot specifičen kraj in prizorišče.«
»Knjiga je verjetno tista najbolj prepoznavna nosilka kulturne vsebine, ki pride v roke res vsakomur, vsem sodelujočim na natečaju želim, da bi tudi njihova dela dosegla kar najširši krog bralk in bralcev.«
»Kar v knjigi vidi in sliši on, sem v resničnem življenju videla in slišala jaz: prizori in dialogi so večinoma iz mojega spomina, tisti redki, ki so izmišljeni, so izmišljeni po analogiji.«
»Tisti, ki smo imeli pri tem določen delež, nismo bili celo leto o ničemer vprašani. Zato to obžalujem in se mi zdi pravzaprav tragedija, če ga res ne bo na tem sejmu.«
»Kritičen sem do tega početja. Mi smo tudi našo razstavo pripravljali v tem duhu. Spomin na Borisa Pahorja je večen in mora takšen tudi ostati, zato ne razumem tovrstnega umika.«
»Zaradi neomajnosti, zavezanosti življenju in dejstva, da bogati svet s svojim veseljem do pripovedovanja zgodb.«
»Kljub temu ostaja eden najstrastnejših zagovornikov svobode misli in govora – ne le svoje, ampak tudi svobode ljudi, katerih stališča sicer ne deli.«
»Čeprav je Ajda Bračič na začetku svojega literarnega ustvarjanja, je s prvencem Leteči ljudje brez dvoma pokazala stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost – vse to so vrline, ki jih pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov. Le pobožno si lahko zaželimo, da bi v tej smeri zasnovala tudi naslednje knjige.«
»Ves čas se gibljemo na meji med izrečenim in neizrečenim, pripovedovalci pa so velikokrat skoraj lirski subjekti. Igrivost se kaže na ravni forme: avtorica zmore zgodbo odrezati brez pričakovanega zaključka, ne da bi to izzvenelo v prazno, ne da bi se zdelo, da ji kaj manjka.«
»Kar na začetku deluje kot intimna odločitev posameznice in posameznika, se ob neprijetnih ginekoloških postopkih in preiskavah, ki jim prisostvujejo številni medicinski strokovnjaki, kot tudi ob 'dobrohotnem' vmešavanju znancev in prijateljev spremeni v 'skupinski projekt', pri katerem se je za spočetje otroka treba potruditi z vsemi možnimi sredstvi in pri katerem se od morebitne matere skorajda pričakuje, da za možnost spočetja žrtvuje psihično in fizično zdravje.«
»Jana je z vsako menstrualno krvavitvijo, ki priča o odsotnosti nosečnosti, vse bolj krhka in ranljiva, krivi tudi sebe, vse bolj se ji dozdeva, da v postopku umetne oploditve nima več nadzora nad lastnim telesom, v katerem se počuti že domala tuje.«
»Pretanjeno odvita naracija učinkovito uprizarja razne čustvene stadije oziroma izčrpavajoča razpoloženjska nihanja, skozi katere prehaja Jana: od začetnega optimizma in navdušenja prek plahnenja upanja, iztrošenosti in utrujenosti do naznanjanja resignacije, ki občasno že načenja odnos s partnerjem.«