Ključna beseda: literatura

»Ukvarjaš se z nečim, kar je sredstvo sporazumevanja! Zakaj se potem ukvarjaš s tem, česar ni mogoče izreči? Raje se ukvarjaj z grafiko!«

»Bolj mi je bilo pomembno izravnati Drino, kot to, da izberem pravo stran.«

»Materni jezik – premalo svetlobe.«

»Slovenci imajo svojo državo zaradi jezika.«

»Z nemško ministrico sva se seveda intenzivno posvetili pogovoru o knjižnem sejmu v Frankfurtu...«

»Seveda je zelo pomembno, da mi z nemške perspektive spoznamo slovensko literaturo...«

»Prav berlinska Skica imela pomembno vlogo pri organizaciji dogodkov ter promociji slovenske umetnosti in kulture...«

»Pesem ne nazadnje ni nič drugega kot zelo oseben in zelo poseben način govora; zastrt, enigmatičen, prirejen, olepšan, ritmiziran, včasih izgine celo sleherno sporočilo in ostane samo jezik, ostanejo besede, ki se trudijo spomniti pomenov in potrebujejo bralčevo pomoč.«

»Ja, in ker v naši družbi dober človek postaja neopazen luzer. Dober človek se razdaja, dober je ravno zato, ker je dober za druge, ampak žal v tem solidarnostnem razdajanju izgublja moč. Če pa bi akumuliral moč – magari v imenu nečesa dobrega –, bi se ta moč prej ali slej sprevrgla v zlo.«

»Zato se na koži lahko zgodijo najlepše stvari, vendar tudi največja grozodejstva. Z dotikom lahko ponižaš človeka bolj kot z besedo, bolj kot z udarcem.«

»Lepo.«

»Piš leze po dimniku kot revma po kosteh, bajta vzdihuje kot od privajene, ne prehude bolečine, lesna goba se napihuje kot kura pred spanjem: lahko bi tudi tako, v prispodobah, opisal, kar je slišal skozi priprta vrata. V resnici ni slišal ničesar, kar bi ga spominjalo na človeške glasove niti na glasove udomačenih živali.«

»Ogledal si jo je s spokojnim zanimanjem. Vse je videl, vse razumel. Z obraza ji je prebral, kako malo se ji je v življenju zgodilo.«

»… ubogo kot izložbena lutka, ki z izpahnjenimi rokami čaka, da jo bodo oblekli in ji nadeli lase; ganljivo kot okostje velike ribe, obeljeno od soli, na plaži iz vulkanskega peska, nastlani z nečednimi naplavinami.«

»Povezave, ki jih te avtorice vzpostavljajo od Beograda do Ljubljane, od Novega Sada, Mostarja do Vancouvra, niso le generacijske, poetične in geografske, ampak so pomembne tudi z vidika doseganja enakosti spolov na področju literarne ustvarjalnosti.«

»Eden od teh svetov je poezija, ki kipi in kipi od dvomov, pa tudi proza, ki tli v sanjah in konfliktih.«

»Antologija ne sme biti poskus povzemanja in centralizacije, temveč vstopnica v bralsko širitev, ki tesno sledi ustvarjalnosti. Antologija, kot je RegiOna, mora biti vodilo za naslednja antologijska popotovanja po delih avtoric, ki so premalo vidne in za katere nam je premalo mar.«

»Sedemnajst avtoric ponuja ločene in različne podobe izkušenj in umetniških doživetij. Lahko bi jih bilo sedemdeset, idealno pa bi bilo sedemsto na sedemdeset milijonov bralcev.«

»Defoe opisuje razpad družbenega tkiva, solidarnost ljudi na eni strani in egoizem na drugi, ekonomske razlike, zaradi katerih so bili revni bolj ogroženi, pa poskuse socialnih ukrepov in seveda neizbežne 'vojne dobičkarje', ki so kugo dojemali kot poslovno priložnost.«

»Umanjka edino lik medijsko atraktivnega antivakserja, ki v 17. stoletju zaradi odsotnosti cepiv ni mogel obstajati.«

»Defoejev prvoosebni pripovedovalec na primer večkrat izrazi dvom o smiselnosti ukrepov, zlasti tistih, ki so zapovedovali popolno zaprtje in stražarje pred vrati hiš.«

»Dijaki in dijakinje bodo tako imeli možnost, da človeka, ki piše poezijo, spoznajo v živo, z njim govorijo, poslušajo neposredno branje njegove ali njene poezije, jih vprašajo vse, kar jih zanima, debatirajo o klasikih, predvsem pa lahko pesnik ali pesnica v razred prinese strast do poezije, do njenega branja in pisanja.«

»Težava je že z učnimi načrti. Odločili smo se, da to spremenimo.«

»Treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.«

»Literatura je politična, ker odpira brezna svobode, in etična, ker v teh breznih vznika etično nezavednega, ko mu pišoč [ali beroč] nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.«

»Človek se sam odloči, kako bo pisal, ne da bi veliko govoril o tem. Izboriti si način, kako govoriti, ne navzven, v pričakovanju hvaležnih odzivov v javnosti, ampak znotraj, kjer stavki rastejo iz živega mesa. Iz njega in vanj.«

»Pisateljica torej od sebe daje tisto, česar nima, žene jo tisto, kar v bolečini daje od sebe. V resnici pa sprejema, dobiva. Tako kot pri ljubezni, ki ni povrnjena, a je zaradi tega samo še bolj obupana, intenzivna. Šele kot taka (njen spis v nastajanju) žari s polno močjo. Se polno udejanja onkraj vsakih romantičnih oziroma sentimentalnih slik, brez smisla.«

»Več, in še več! / K soncu se v naglici / izgublja polnost. / Meni ostaja pesem!«

»Zgodilo se je, da sem stregel po življenju ženski, ki v najvišji meri zasluži vse spoštovanje, vso čast. Gospa Rênalova je bila zame kakor mati. Moj zločin je strašen in izvršil sem ga s premislekom.«

»Drugače ni nikoli bral, globoko je preziral vse duhovne zadevščine; toda tule je bilo znanje, vsa čutila so se mu napela, ko je bral, požiral obe knjigi, vse je prepoznaval s telesom, prodiral v besede, podoživljal njihov najgloblji pomen, zavrtal oči skozi knjigo v neskončnost, vpijal znanje, kakor stenj vsrkava olje.«