»Vojna se je končala, / odvisno od tega, katero vojno imamo v mislih: tiste, ki smo jih začeli mi, / tiste pred njimi, pred tisočletji in več, / tiste, ki so jo začele z mano, ki sem jih izgubljala in zmagovala – / te vedno cvetoče rane.«
»Lado Kralj z občutkom za dramo in z veliko mero ironije izrisuje večplastno vojno in povojno dogajanje, se poigrava z referencami iz literature in mitologije in prav po kraljevsko v eno združi komično in tragično.«
»Treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.«
»Človek se sam odloči, kako bo pisal, ne da bi veliko govoril o tem. Izboriti si način, kako govoriti, ne navzven, v pričakovanju hvaležnih odzivov v javnosti, ampak znotraj, kjer stavki rastejo iz živega mesa. Iz njega in vanj.«
»Pisateljica torej od sebe daje tisto, česar nima, žene jo tisto, kar v bolečini daje od sebe. V resnici pa sprejema, dobiva. Tako kot pri ljubezni, ki ni povrnjena, a je zaradi tega samo še bolj obupana, intenzivna. Šele kot taka (njen spis v nastajanju) žari s polno močjo. Se polno udejanja onkraj vsakih romantičnih oziroma sentimentalnih slik, brez smisla.«
»Joyce je bil tipičen Evropejec. Večino svojega odraslega življenja je preživel v celinski Evropi. Ko je bil v Trstu, je bil ta talilni lonec različnih narodnosti. Dublin je bil mesto njegove domišljije, toda fizična mesta, kjer je jedel in spal, so bila evropska mesta.«
»Joyce je za svoj roman menil, da je namenjen vsakemu moškemu in ženski. Ni pisal za akademike. V knjigi je veliko humorja in človeške topline. Veliko naših partnerjev je še ni bralo, a jo bodo prebrali zdaj.«
»Vlada Združenega kraljestva načenja njegov primer na najvišjih ravneh egiptovske vlade in trdo dela, da bi zagotovila izpustitev Alaa Abdel Fattaha.«
»Prevod romana, ki je izšel lani pri Cankarjevi založbi, odlikuje živahen ustvarjalni zamah, ki v tem jezikovnozvrstno izjemno razplastenem in inventivno strukturiranem besedilu razpre barvito pahljačo jezikovnih odtenkov in oblik.«
»Nadalje se v njenih živih, sočnih prevajalskih rešitvah tudi mešanje navadno nezdružljivih jezikovnih plasti – zbornega jezika in primesi pogovornega, pocestnega sociolekta skupaj z vulgarizmi –, ne da bi se prevajalka po nepotrebnem odrekla jezikovnim standardom, kaže kot izjemna vrlina.«