Zdaj govori pesnik

»Film je navdihnila istoimenska pesnitev ameriškega zdravnika in pesnika Williama Carlosa Williamsa.«

»Zunanji del ušesa se mi je od nekdaj zdel najbolj likovni del obraza, to nastajanje in minevanje lepote uhlja pa tenkočutno ponazarjajo prav Markove risbe.«

»S Pogačnikom sva odraščala v mestu, kjer se Kokra izliva v Savo, bila sva sošolca v gimnazijskih klopeh, na Laborah, od koder je prelep razgled na legendarno mestno veduto, sva s pomočjo družic tiskala OHO-jevske publikacije in navsezadnje sva tudi oba nagrajenca Prešernovega sklada.«

»Uhelj naj bi bila tista najtišja, stiha in upodobitve vredna stvar v tej poetiki prispodob in preoblikovanj.«

»Tam pa alkohol ni veselje, temveč pozaba ali celo spozaba.«

»Tako kot prvi je tudi drugi del serije napisal Vinko Möderndorfer, ki bo v režiji Irene Glonar na sporedu v torek ob 21.05 na Prvem programu.«

»... leta pridejo, odidejo, / lipa pa samo narahlo raste. /.../ Če je ne polomi ujma /.../, bo rasla še stoletja. / Kdo ve, kdo vse / bo to opazil? //«

»ko pravkar prebujen ničesar še ne veš, / ampak vidiš, / cel zazrt, zazrt.«

»Mostu ni dobro samemu biti, / samemu se čez vodo iztegniti.«

»Vrnil sem se ... Čile me je sprejel z žoltim obrazom puščave ...«

»Ne vem, to je neka nuja. Tega se ne da ne priučiti ne privzgojiti. To je neka notranja nuja, želja nekaj narediti, povedati zgodbo.«

»To je tako, da se čutiš, da si na tem svetu samo zato, da boš povedal zgodbo.«

»Življenje, ki ga samo živiš in na katero se ne odzoveš, iz njega ne narediš nič v družbenem, ustvarjalnem smislu, je življenje, nevredno življenja.«

»Poezija ima strahotno moč. Dobra pesem, ki je iskreno napisana, ki je borbena, je kritična masa z veliko večjo močjo kot neki govor, kot neka politična agitacija.«

»Bi rekel, da, ampak ne odgovornost v tem družbenem smislu. Gre za dvojno odgovornost, najprej za odgovornost do samega sebe. Dobra pesem se rodi, kadar je pesnik iskren, ampak najprej iskren do samega sebe, in to iskren do krvi.«

»nobenega dotika ne čutim več, / naj se nohti še tako zarinejo / v mojo kožo // gnijem od sterilnosti stikov, / od potlačenih obrazov, / zato vedno znova / poskušam zadnjič / seči do, / čez / zraven enosmernega ogledala / strmim vanj / v upanju, da je nalezljiv ...«

»ob posnetkih dekleta v solzah / pred razstreljenim domom / mi pove, / da nikoli ne bomo / ne jaz / ne moji sosedje / čutili ognja, / tako kot ga on ... // ko se vrne domov, / ga zopet sprejmejo / zvoki eksplozij / preglasijo spore // zvoki strelov / opomnijo na trganje / krvi od telesa«

»v neki svoji temi / nisem razumel, / zakaj tudi drugi / ne želijo umreti // zakaj mi niso pustili umreti // mama je z očetom kot v transu / klicala psihiatre, terapevtke, / šamane, zdravilke, / kuhala kamilice, / pripravljala oblačila, / razvozlavala vozel, / me pokrivala z odejo, / vozila na morje, / vozila v hribe, / vozila, cel dan vozila, / da bi me naučila // … kako se pogoltne smrt.«

»Gorim. Ne govorim. / Dogorim. Zbledim. / Veličina tega sveta nima cene.«

»Hotel sem ujeti univerzalnost, prvinskost, to, kar se ponavlja.«

»Vse moje pisanje izvira iz podobe.«

»V pesniško zbirko vstopiš kot v biblijsko povodenj.«

»V sednivski / cerkvi z žebljem sekljam čebulo / Za kuhinjsko desko smo sneli skodlo / Zreli ženski storži črnih borov / se kotrljajo v okrilje reke Snov.«

»Prosim, še tri tercine mi daj, o krajina! / Z zeleno knjigo dojemam vse čase / Več jih je kot si lahko zamislimo.«

»Spominjamo na Ahajce / pred Trojo Tedaj železo zdaj litij / Toda litij hira hitreje od železa.«

»Z raztegnjenim krikom šepam v zeleno / knjigo ki vse odpušča Vdam se molku.«

»Fatko! / Ko padamo bosi skozi češnjevo krošnjo / proti robu pocinkanega soda / bos skočiš z balkona Ujameš ribo.«

»To je, da moramo biti v življenju empatični, da moramo razumeti drugačnost in to, da nas drugačnost bogati. To je namreč tisto, kar v današnjem svetu manjka.«

»Švrk: res huda pasja biografija Vinka Möderndorferja, ki jo je ilustrirala Eliza A. Dob, je delo, ki med drugim 'brez nadležnega moraliziranja opozori še na pomen solidarnosti, družbenega angažmaja in delovanja v skupno dobro'. Knjigo odlikuje tudi izredno dinamično dogajanje, ki se uravnoteženo spaja s prikazom toplih medosebnih odnosov.«

»Spomenik je spomin, ki se je toliko časa hladil, dokler ni okamenel …«