Omemba: Tomaž Šalamun

»Igralci poskušamo s svojimi občutki in čustvi prezentirati pesmi.«

»Ampak sanjaš počasi, ker slišiš pesem.«

»Če bi začel na tem koncu razstave, pridemo v temo, če pa tu končamo, pa pomenijo vrata vstop v svetlobo, v rojstvo, nov dan in novo življenje.«

»Specifično je ista beseda kot kolosalno. / Najboljše, da zamižiš, da ne pride v oči.«

»Verjel je v to, kar delam, pravzaprav še bolj kot jaz, ki sem vedno polna dvomov.«

»Ostajata hrbtenica in srce festivalskega delovanja nespremenjena, kar pomeni združevanje vrhunske poezije in performativne umetnosti.«

»Oči, a imaš oči, oči?«

»Brez tebe črka p pač ne gre.«

»Humorne zgodbe na ta račun ne prizanašajo nikomur, niti znanemu Roaldu Dahlu.«

»Obupan je bil.«

»Svojat je umirala temna od mesa, / ampak, ptiči so / tudi umirali temni od mesa. / Kaj tu manjka?«

»Ker smo živeli pod Sodbo, ne da bi vedeli za to«

»Njegove ustnice so poezija, ki je ne bom prebrala«

»Je vonj po smislu, ki v dimu šine / kvišku med uplinjene znake ...«

»Kako težko je biti slab / kako težko je biti sam, / in biti star, pa biti mlad!«

»Človek naj bo sojen po sanjah«

»Pišem iz dneva v dan, toda kaj pišem?«

»Če si se vsemu odpovedal, oporne točke potrebuješ, / kamen na hrbtu, datum, uro, smer reke, ključ, / pogled nase iz kota sobe, ne iz ogledala, ki te obsodi.«

»Ne upoštevam kanona poezije, / iz tega se ne trudim delati umetnosti.«

»Nikoli ne bom videl v temi, si mislim, / pa kaj je tako vznemirljivega v tej notranjosti, / nato rečem, drugačnost, drugačno čustvovanje, / drugi občutki, drugačne brazde, serpentine, / preskoki, neprizanesljiva lahkotnost, izkoščičenost, tabernakelj, osnutki, drznost / in nikoli obžalovanje trenutka.«

»Si, ko izbiraš in priporočaš knjige, oseben? Si.«

»Domovanje je, od koder smo. Živi smo samo za hip. Dokler se lak suši.«

»Otrokom smo razlagali pomen poslednjih besed jezika dežele, kakor moramo iti. V nas je blebetal kos dolge poti. Ostali bomo 'vse do bolečine'.«

»kaj rabiš? drevo hišo da presodiš kako veliko kako malo je človeško življenje […].«

»Najboljša odločitev ni tista, ki bi jo sprejel na osnovi osebne koristi, ampak tista, ki upošteva mojo korist in obenem koristi vseh drugih.«

»Se je pa zgodil tisti trenutek, ko te knjiga pokliče. Se vam je že kdaj zgodilo kaj takšnega?«

»Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …«

»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da gaje hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali tersklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čezčas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skrilv svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzels sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.Ampak temu nismo verjeli.«

»Kličem te, v tèmi … kot poslednja straža … v drgetu … kot priča za bogove … Hada.«

»Izginjajo dotik in poljub / iz vrelih prsi … Izginjajo živali iz nebes, ki so z ljubimcema igrale / ples, ki se nikoli ne konča …«