Omemba: Primož Trubar

»Apriorno povzdigovanje kogar koli v imenu nacionalnega zgodovinopisja ali česa drugega ni na mestu!«

»Odkar svet stoji, se to ni še nikdar zgodilo, zakaj slovenski jezik se doslej nikoli ni pisal, še manj pa tiskal.«

»Kar zadeva protestantizem in katolištvo v 16. stoletju, je še vedno razširjeno pretirano poenostavljanje: protestantizem naj bi bil prinašalec napredka, katolištvo pa njegov zaviralec. Slika zagotovo ni tako črno-bela.«

»Trubar se skozi svoja dela kaže kot zelo zanimiv, samosvoj človek. Nikoli ni črpal zgolj iz enega samega vira, delal je zelo intenzivno, izstopa njegova zavzetost za 'pravi nauk Jezusa Kristusa'.«

»Fejst vesejla san, da té svéjtek – dén reformacije – gnes praznüvlem z vami.«

»Trubar nas je prvič nagovoril kot 'lube Slovence' in s tem vzpostavil povezavo, ki velja še danes: Slovenci smo tista skupnost, ki jo določa jezik bolj kot zamejenost nekega ozemlja.«

»V zavesti Slovencev je prisotna pogosto izkrivljena slika o dosegu in razsežnostih slovenske reformacije in protestantizma.«

»Primož Trubar je svoje, morda najznamenitejše besede zapisal prav v povezavi z bojem proti skušnjavam.«

»V statutu je na zelo simpatičen način opisano, na kakšen način se je treba varovati, da ogenj ne zaide na nepovabljena mesta, kot so slamnate strehe in lesenjače, ki so takrat tvorile ptujsko mesto.«

»Šele ko sem se včeraj vračala v Piran – v Narodni muzej smo na razstavo Spomin Slovenije pripeljali Piranski kodeks – sem pomislila, kakšen privilegij imamo; vsi velikani slovenske kulture in zgodovine z izvirniki na enem mestu.«

»Prešerna smo kanalizirali torej zelo zgodaj, treba se je pa vprašati, kaj s to dediščino pravzaprav početi naprej?«

»Točen izvor, kje so bile te rastline nabrane, žal ni znan.«

»Vsem Slovencem gnado, mir, milost inu pravu spoznane božje.«

»To je Lipovac, 'samoten zapeček', kot sam pravi, v katerega pride za poštno uradnico Dragica, nezakonska hči znanega hrvaškega politika.«

»Trubarjeva domačija na Rašici bi morala biti romarsko središče in katedrala slovenskega naroda, pa nima urejenega kulturnega statuta, nima finančne pomoči, njenega obiska ni v šolskih programih.«

»Od leta 2000 dalje zato na mestu njihovega nekdanjega pogorišča vsako leto prižgemo novo luč za življenje knjig in jih podarimo prisotnim obiskovalcem.«

»Kot so protestantski izobraženci prevajali verske spise, da bi zagotovili bolj demokratičen dostop do vere in znanja vsakomur . . . moramo danes poskrbeti, da bodo necenzurirane, politično neobarvane vsebine ostale dostopne vsem.«

»Zapisovanje slovenskega besedja je bil akt poguma in odločnosti, danes na podoben način potrebujemo pogum in odločnost, da zagovarjamo pravice, zlasti manjšinskih in marginaliziranih skupin, in jih z zapisovanjem njihovih neodtujljivih pravic ščitimo.«

»Jezik lahko zaščitimo formalno, z zakonodajo spodbudimo njegov razvoj, a ker je jezik živ organizem, ga ohranjajo in razvijajo njegovi govorci in govorke, pisci in piske – ti so pravi varuhi jezika!«

»Knjiga danes ni le vir informacij, ampak tudi zatočišče samote in tišine, ki sta v času vseprisotnih družbenih omrežij tako težko dosegljivi.«

»Oči svetovnih založniških trgov bodo uprte v nas, to je priložnost, da bodo v številnih državah sveta brali naše avtorje in avtorice, spoznavali naše ilustratorje, umetnike in oblikovalce, slovenski kulturi so odprta vrata v svet in v globalno misel 21. stoletja, ki jo lahko aktivno sooblikujemo z drugimi narodi, kar se je v času mislecev in piscev, ki se jim danes poklanjamo, morda zdelo nemogoče.«

»Iz jezika, ki ga je zapisal Trubar, se je slovenščina po besedah Merca razvila v moderen evropski jezik.«

»Naši pravniki, znanstveniki, umetniki in drugi lahko zdaj mirno govorijo, mislijo in se izražajo v slovenščini.«

»Čuvati svoj jezik in kulturo ter skrbeti zanju«

»Trubar je podaril našemu narodu nekaj čudovitega – knjigi v maternem jeziku.«

»Trubarju smo posvečali premalo pozorno«

»Vemo, da je šola tam obstajala že v 15. stoletju, leta 1534 je bil v nekem urbarju v Krškem tudi omenjen učitelj.«

»Literarna zgodovina je iz Bohoriča neupravičeno naredila za Trubarjem največjega izgnanca, mučenca.«

»Zakaj bi se mož pri petinsedemdesetih letih odpravil kamor koli in tukaj pustil družino in hišo. Praktično nemogoče.«

»Prav gotovo je umrl v svoji hiši na Špitalski, danes Stritarjevi ulici v Ljubljani in prav gotovo je bil pokopan kot njegovih pet otrok na protestantskem pokopališču pri Sv. Petru.«