Ključna beseda: poezija

»Poslušati, dihati, razviti vsako besedo, drobec, pomensko oporo.«

»Njegove brezkompromisne, radikalne pesmi še naprej navdušujejo in navdihujejo tako bralce kot ustvarjalce.«

»Postopek, ki ga pesnica uporablja, je zelo minimalističen, ima pa zelo velik učinek in odpira zelo veliko prostora za svojevrstnost 'metuljevega učinka'.«

»Na idejno-vsebinski ravni je to gotovo najbolj izrazita moč pesniškega prvenca Helene Zemljič.«

»Na severu te male domovine je mesto, kjer sem bil nekoč doma.«

»Združil sem podobe mesta z verzi, kot neko ilustracijo pesmi, ki je skorajda alternativna himna Maribora.«

»Malo je manjkalo, da bi se rodila na avtobusu, Estha in Rahel.«

»Ne zastavljaj mi debilnih vprašanj o avtofikciji, preberi in začuti, da je vse res.«

»Ja, tudi gledališče je bilo, zmeraj je bil tudi teater. Igrala je svoje vloge, da bi pokazala, kaj je resnično, kaj je zanjo pomembno. Da jo imajo radi.«

»Malo je manjkalo, da bi se rodila na avtobusu.«

»Išče vas policija. A se ne bi predali?«

»tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo …«

»nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj …«

»hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …«

»jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …«

»če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / – in gnetli in ščipali«

»življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.«

»vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.«

»… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.«

»Ribaj, ribaj jabolko, / jabolko za štrudelj. / Že nocoj ga spekla bom / za jutri po kosilu // Ko do konca zribaš ga, / pa se ne ustavi. / Le korajžno in naprej / ribaj prst na dlani. // Ribaj, ribaj do kosti, / pa naribaj roko. / Stresi v vlečeno testo. / Pa zapeci. // Rano.«

»Ob polni luni vstanem iz granitnega groba, / kjer si me za vedno pokopal. / Malo čez polnoč / priletim skozi okno tvoje sobe / in gledam otroka, / ki stiska medvedka in spi.«

»To, da se je kdo česa znebil, še ne pomeni, da je nekaj ustvaril.«

»Nobena podoba ni stabilna, pač pa se vsaka razkraja in tako vsako telo rezultira v izmaličeno mrhovino.«

»Ribaj, ribaj jabolko, / jabolko za štrudelj. / Že nocoj ga spekla bom / za jutri po kosilu // Ko do konca zribaš ga, / pa se ne ustavi. / Le korajžno in naprej / ribaj prst na dlani. // Ribaj, ribaj do kosti, / pa naribaj roko. / Stresi v vlečeno testo. / Pa zapeci. // Rano.«

»Ob polni luni vstanem iz granitnega groba, / kjer si me za vedno pokopal. / Malo čez polnoč / priletim skozi okno tvoje sobe / in gledam otroka, / ki stiska medvedka in spi.«

»Jani Kovačič mi je nekoč dejal, da to, da se je kdo česa znebil, še ne pomeni, da je nekaj ustvaril.«

»izrisuje njena knjiga ... celovit portret velikega književnega pričevalca tragedij XX. stoletja, slovenskega tržaškega pripovednika Borisa Pahorja.«

»Moja pesem bo nosíla Tvojo hvalo križem svet, 'Z ust mladenčev se glasíla Bo še v času poznih let.«

»Iz solzá, ki so veséle Mi rosíle moj obraz, Rože bodo razcvetéle, Ko spet pride cvetja čas.«

»Iz solzá, ki so otožne Zalivále mi okó, Pa vijólice pobóžne Pómlad obrodíla bo.«