Ključna beseda: pisatelji

»Gre za zaroto piscev, ki se trudijo za boljšo prihodnost.«

»Nismo tujci, četudi danes živimo razdeljeni na več različnih držav, mnogi izmed nas pa tudi v izseljenstvu po svetu.«

»Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti.«

»Krajina fantomskih voda.«

»Zgodba Na poti je njen majhen delček.«

»Koraki na mojih vsakdanjih sprehodih so v nekem trenutku začeli slediti korakom tisočerih ljudi na poti.«

»Tako sem hodila tudi eno njihovih zgodb in jo napisala.«

»Zgodbo interpretira Vesna Jevnikar.«

»Zarja je razlila se čez plan, / rdeče zagorele so planine. / In z zarjo v borbo šel je – partizan.«

»Tega se ne da povedati.«

»Komisar si ga je ogledal. Bil je trdno prepričan, da ta človek ni tako počasen in okoren, kot se je pretvarjal, temveč oster kot njegov obraz in hiter kot njegovi pogledi.«

»Pomaranče me po freudovsko spominjajo na rezino spanca / moj tek se poveča, pokam si sklepe od dobre nestrpnosti / le kdo smo mi nekje med odvajalom in uspavalom / vedno bo drobna plast prahu pod posteljami / slabo pomit kozarec«

»Zakaj če se sami v nič dajemo, pole nas še brek ne bo povohal. Ta, ki če bit razumen, si napret i napret dopoveduje, tiho ino glasno, da je pameten.«

»PEN ne more biti nepolitičen«

»Kubo, ki so jo 'ukradli', si namreč predstavlja kot državo, ki bi omogočala svobodo svojim prebivalcem.«

»Molk velikih sil dopušča genocid.«

»Če želimo dati glasove mladim, jih moramo najprej vključiti v vodenje teh organizacij.«

»Je šel satan vanj.«

»Kakšen je bil ta ideal, lahko razberemo iz opisov šolanja starejšega od obeh velikanov, očeta Gargantue.«

»Spominjam se naše ulice«

»V starih časih je živel na tem svetu tudi Kurent.«

»Pisateljica na izviren način opiše družinsko srečanje v pocovidnem času, ko privrejo na dan potlačena čustva. Spretno in domiselno, s stopnjevanjem napetosti poglobi odnose med družinskimi člani, ki niso zaprti med štiri zidove, ampak bi se v njih vsakdo zlahka prepoznal. Krečičeva svoje pisanje opremi tudi z duhovitimi prebliski.«

»Pesnica v tem ciklu prikazuje begavo držo sodobnega človeka, ki prestopa zanesljive okvire vsakdana. Bremeni ga nepreglednost doživetij, razkrajajo ga negotovosti, žalostijo izgube, zasleduje starost. Izpoved je posredovana v melanholičnem tonu in prijetnem zvenu.«

»Avtorica v tej zgodbi občutljivo obravnava temo iz časa druge svetovne vojne. V ospredju sta družinski spomin in odpuščanje, ki je edini temelj, na katerem velja graditi sedanjost in medčloveške odnose. Kozinčeva k obravnavani vsebini pristopa spoštljivo in s prepričljivim peresom.«

»Gre za večplastno motiviko z vrhuncem v zagonetnem prizoru, ki poveže dve življenji. Je pa zgodba tudi potovanje v čas neke vasi, ki živi po pradavnih zakonih in običajih. Avtor tankočutno opisuje ruralni svet in njegove, tudi jezikovne posebnosti.«

»Pesnica je avtorica verižno prepletenih haikujev, ki se s ponavljanjem zadnjega verza vsake kitice zapletejo v venec in presenetijo bralca z oblikovno izvirnostjo ter pomensko drznostjo.«

»Več, in še več! / K soncu se v naglici / izgublja polnost. / Meni ostaja pesem!«

»Zgodilo se je, da sem stregel po življenju ženski, ki v najvišji meri zasluži vse spoštovanje, vso čast. Gospa Rênalova je bila zame kakor mati. Moj zločin je strašen in izvršil sem ga s premislekom.«

»Drugače ni nikoli bral, globoko je preziral vse duhovne zadevščine; toda tule je bilo znanje, vsa čutila so se mu napela, ko je bral, požiral obe knjigi, vse je prepoznaval s telesom, prodiral v besede, podoživljal njihov najgloblji pomen, zavrtal oči skozi knjigo v neskončnost, vpijal znanje, kakor stenj vsrkava olje.«

»Ne morem uživati v travnih bilkah, če ne vem, da je blizu podzemna, trgovina s ploščami ali kakršno koli drugo znamenje, da ljudje niso čisto obupali nad življenjem.«