Ključna beseda: pisatelji

»Komisar si ga je ogledal. Bil je trdno prepričan, da ta človek ni tako počasen in okoren, kot se je pretvarjal, temveč oster kot njegov obraz in hiter kot njegovi pogledi.«

»Pomaranče me po freudovsko spominjajo na rezino spanca / moj tek se poveča, pokam si sklepe od dobre nestrpnosti / le kdo smo mi nekje med odvajalom in uspavalom / vedno bo drobna plast prahu pod posteljami / slabo pomit kozarec«

»Zakaj če se sami v nič dajemo, pole nas še brek ne bo povohal. Ta, ki če bit razumen, si napret i napret dopoveduje, tiho ino glasno, da je pameten.«

»PEN ne more biti nepolitičen«

»Kubo, ki so jo 'ukradli', si namreč predstavlja kot državo, ki bi omogočala svobodo svojim prebivalcem.«

»Molk velikih sil dopušča genocid.«

»Če želimo dati glasove mladim, jih moramo najprej vključiti v vodenje teh organizacij.«

»Je šel satan vanj.«

»Kakšen je bil ta ideal, lahko razberemo iz opisov šolanja starejšega od obeh velikanov, očeta Gargantue.«

»Spominjam se naše ulice«

»V starih časih je živel na tem svetu tudi Kurent.«

»Pisateljica na izviren način opiše družinsko srečanje v pocovidnem času, ko privrejo na dan potlačena čustva. Spretno in domiselno, s stopnjevanjem napetosti poglobi odnose med družinskimi člani, ki niso zaprti med štiri zidove, ampak bi se v njih vsakdo zlahka prepoznal. Krečičeva svoje pisanje opremi tudi z duhovitimi prebliski.«

»Pesnica v tem ciklu prikazuje begavo držo sodobnega človeka, ki prestopa zanesljive okvire vsakdana. Bremeni ga nepreglednost doživetij, razkrajajo ga negotovosti, žalostijo izgube, zasleduje starost. Izpoved je posredovana v melanholičnem tonu in prijetnem zvenu.«

»Avtorica v tej zgodbi občutljivo obravnava temo iz časa druge svetovne vojne. V ospredju sta družinski spomin in odpuščanje, ki je edini temelj, na katerem velja graditi sedanjost in medčloveške odnose. Kozinčeva k obravnavani vsebini pristopa spoštljivo in s prepričljivim peresom.«

»Gre za večplastno motiviko z vrhuncem v zagonetnem prizoru, ki poveže dve življenji. Je pa zgodba tudi potovanje v čas neke vasi, ki živi po pradavnih zakonih in običajih. Avtor tankočutno opisuje ruralni svet in njegove, tudi jezikovne posebnosti.«

»Pesnica je avtorica verižno prepletenih haikujev, ki se s ponavljanjem zadnjega verza vsake kitice zapletejo v venec in presenetijo bralca z oblikovno izvirnostjo ter pomensko drznostjo.«

»Več, in še več! / K soncu se v naglici / izgublja polnost. / Meni ostaja pesem!«

»Zgodilo se je, da sem stregel po življenju ženski, ki v najvišji meri zasluži vse spoštovanje, vso čast. Gospa Rênalova je bila zame kakor mati. Moj zločin je strašen in izvršil sem ga s premislekom.«

»Drugače ni nikoli bral, globoko je preziral vse duhovne zadevščine; toda tule je bilo znanje, vsa čutila so se mu napela, ko je bral, požiral obe knjigi, vse je prepoznaval s telesom, prodiral v besede, podoživljal njihov najgloblji pomen, zavrtal oči skozi knjigo v neskončnost, vpijal znanje, kakor stenj vsrkava olje.«

»Ne morem uživati v travnih bilkah, če ne vem, da je blizu podzemna, trgovina s ploščami ali kakršno koli drugo znamenje, da ljudje niso čisto obupali nad življenjem.«

»Božična večerja je bila čudovita. Prasketanje ognja v kaminu se je mešalo med zven veselih pogovorov in smeha. Juha iz ostrig je bila odlična, od dveh ogromnih puranov so ostale le bele kosti.«

»Juho iz ostrig in ribo smo pospravili za šalo, nato so prišli na mizo pečen puran, kuhan puran in ogromna goveja krača. Pojedli smo po dve porciji vsake jedi!«

»Čeprav smo se tako vneto zalagali s puranom, ga je vsakič ogromno ostalo za pozneje, zato se je v tednu, ki je sledil, preobrazil še v puranjo omako, puranji haše in puranje sendviče.«

»Na prenekaterem literarnem dogodku sem že sedela sama za mizo. Včasih je kdo pristopil ... da bi me vprašal, kje je stranišče.«

»Imela sem podpisovanje, na katero ni prišel nihče, razen tipa, ki je hotel kupiti lepilni trak in je mislil, da delam v knjigarni.«

»S Terryjem Pratchettom sva imela na Manhattnu podpisovanje ob izidu knjige Dobra znamenja, pa ni prišel nihče. Torej naju vodiš za dva.«

»Na prvem podpisovanju knjige Salem's Lot sem imel eno samo stranko. Debel mulec, ki mi je rekel: 'Hej, kolega, ali veš, kje so kake knjige o 'nacijih'?«

»Takrat, ko so se uslužbenci knjigarne prijazno pretvarjali, da so stranke, da se ne bi počutil preslabo – to nosim s seboj.«

»Nekoč sem bil povabljen na festival piscev kriminalk. Ob isti uri je bil na sporedu Colin Dexter. Mene je prišel poslušat en sam človek. Malce sva poklepetala in povedal sem mu, kako vesel sem, da je prišel. Rekel je: Pravzaprav sem Ian Rankin in mišljeno je bilo, da vas bom napovedal.«

»Imela sem literarni večer, na katerega je prišel samo bratranec mojega moža. Ena sama oseba. Tega branja ne bom nikoli pozabila.«