Ključna beseda: pisatelji

»Božična večerja je bila čudovita. Prasketanje ognja v kaminu se je mešalo med zven veselih pogovorov in smeha. Juha iz ostrig je bila odlična, od dveh ogromnih puranov so ostale le bele kosti.«

»Juho iz ostrig in ribo smo pospravili za šalo, nato so prišli na mizo pečen puran, kuhan puran in ogromna goveja krača. Pojedli smo po dve porciji vsake jedi!«

»Čeprav smo se tako vneto zalagali s puranom, ga je vsakič ogromno ostalo za pozneje, zato se je v tednu, ki je sledil, preobrazil še v puranjo omako, puranji haše in puranje sendviče.«

»Na prenekaterem literarnem dogodku sem že sedela sama za mizo. Včasih je kdo pristopil ... da bi me vprašal, kje je stranišče.«

»Imela sem podpisovanje, na katero ni prišel nihče, razen tipa, ki je hotel kupiti lepilni trak in je mislil, da delam v knjigarni.«

»S Terryjem Pratchettom sva imela na Manhattnu podpisovanje ob izidu knjige Dobra znamenja, pa ni prišel nihče. Torej naju vodiš za dva.«

»Na prvem podpisovanju knjige Salem's Lot sem imel eno samo stranko. Debel mulec, ki mi je rekel: 'Hej, kolega, ali veš, kje so kake knjige o 'nacijih'?«

»Takrat, ko so se uslužbenci knjigarne prijazno pretvarjali, da so stranke, da se ne bi počutil preslabo – to nosim s seboj.«

»Nekoč sem bil povabljen na festival piscev kriminalk. Ob isti uri je bil na sporedu Colin Dexter. Mene je prišel poslušat en sam človek. Malce sva poklepetala in povedal sem mu, kako vesel sem, da je prišel. Rekel je: Pravzaprav sem Ian Rankin in mišljeno je bilo, da vas bom napovedal.«

»Imela sem literarni večer, na katerega je prišel samo bratranec mojega moža. Ena sama oseba. Tega branja ne bom nikoli pozabila.«

»Vsi smo bili že v tej situaciji.«

»Žal mi je, da se ti je to zgodilo, Chelsea. Vem, kako grozen občutek je, ker sem ga občutila na lastni koži. Skoraj vsi pisatelji, ki jih poznam, so imeli na neki točki podobno izkušnjo. To ni odraz tebe ali tvojega dela!«

»Zakaj se človek začne ukvarjati s poezijo, je prav taka in tolika skrivnost kot vprašanje, kaj je poezija.«

»Pasli smo noč, kakor da je jata nemirnih deklet v letih, ko so željne moškega.«

»V kapeli hladni mrak leži, v kapeli večna luč brli.«

»Ne angeli, ki še z nebesi niso zadovoljni, ne Adam in Eva, ki jima je bil še paradiž premalo; poljanski reveži naj žive tu.«

»… zdaj bodo med njima vedno pogosteje stale besede, nič več se ne bo zgodilo v očeh, v tihih in plahih dotikih, v šepetu in krču srca, vse več se bosta morala pogovarjati, dogovarjati, tudi pregovarjati, a tega se bo morala šele naučiti, nikoli ni bila dobra z besedami …«

»Domnevam, da sta se oče in mati imela za srečna, čeprav se nikoli nista izrazila tako.«

»Mojega starega strica, župnika, pisatelja in akademika Frana Saleškega Finžgarja sem imenoval stric Jur.«

»Senca sem jaz / in senca si ti. / Jaz merim čas, / kaj pa ti?«

»Čemu se smehljajo naši pesniki / Ničesar smešnega ni v našem plemenu.«

»Morda bo oče nekoč, ko bo kaj ustvaril zase, prišel in ga odplačal. Kadar je lahko, je jokal za materjo in očetom.«

»Ne znam povedati, zakaj pišem, vendar se mi zdi, da trpim za neko boleznijo, ki jo lahko ozdravi samo pisanje.«

»Ni mi bilo jasno, kako bi kdaj lahko vedel dovolj, da bi vozil po Mexico Cityju.«

»Tako kot lani so se odločili za hibridno obliko, tako da bodo lahko sodelovali tudi avtorji iz Afrike.«

»Pisatelji niso le preroki nesreče, ampak so lahko tudi znanilci lepše strani apokalipse.«

»Priznajmo si svojo nepomembno enkratnost v vsej njeni minorni veličini.«

»Stali smo na cesti, strah in žalost v očeh. Takrat je prišla mimo dolga vrsta mož v umazanih, obnošenih oblekah.«

»Pravzaprav se mi zmerom zdi, da delam več, kot bi moral.«

»Kaj pa je tole?«