Zdaj govori pisatelj

»Potem ko so nama avstrijske oblasti po zapletih odobrile zatočišče, sem se vključil v slovensko kulturno življenje v Avstriji.«

»Namen revije razkriva moj pogled na sodobno literaturo.«

»Izhod vidi v pluralnosti, alternativnosti, kritični zavesti in subverzivnosti.«

»Prek senc preteklosti in frustracij lahko prestopimo v svet zaupanja in sodelovanja le s strpnostjo in dialogom.«

»Zdaj pa vse tole okrog nas. Za Johana Ota deja vu.«

»Nenavadna koincidenca.«

»Mislil sem predvsem na človekovo silno voljo po preživetju tudi v najtežjih okoliščinah.«

»Imel sem ga za nekakšno eksistencialistično pisanje o posamezniku, ki se pribija skozi kaotični in nevarni svet.«

»Čeprav ... nekaj optimizma mojemu junaku ‒ in avtorju ‒ na koncu knjige ostane.«

»Cankar je Hlapce zasnoval kot politično satiro, ki pa se mu je ‒ po njegovih lastnih besedah ‒ 'sprevrgla' v tragiko.«

»Kuhati se pravi: narediti jedi perpravne za človeški užitek.«

»Rajši lakoto trpeti, kakor v želodec dati, kar koli je le en malo smrada nategnilo!«

»kadar berem, sem zares svoboden«

»Pišem roman o veteranu druge svetovne vojne, ki se zaljubi v kino.«

»Bojim se, kaj vse bi se lahko spremenilo. Bojim se spoznanja, da so temelji civilizacije, kakršno poznam, kot hišica iz kart.«

»To praznino sem se odločil zapolniti s pisanjem, da bi lažje pregnal zle slutnje in bolje premislil vse skupaj.«

»Prisili nas, da si zamislimo nekaj, česar v običajnih okoliščinah nismo vajeni: da smo neločljivo povezani z drugimi, ki jih moramo upoštevati, ko sprejemamo osebne odločitve. Med epidemijo smo enovit organizem. Med epidemijo spet postanemo skupnost.«

»Človeku se kar zvrti v glavi od tega pogubnega zaporedja vzrokov in posledic.«

»Lahko si dopovedujemo, da je covid-19 le osamljen primer, nesreča ali šiba božja, lahko vpijemo, da so za vse krivi oni. Kakor hočemo. Ali pa se potrudimo in v epidemiji najdemo kakšen smisel, poskušamo bolje izkoristiti ta čas in ga posvetimo razmišljanju, ki ga v običajnih okoliščinah nismo vajeni: kako smo se znašli tukaj in kako bomo šli naprej.«

»Za tiste, ki so v skrbeh zame osebno ... Da, zavedam se, da sem glede na svojo starost in telesno kondicijo del najbolj ogroženega segmenta populacije (za okužbo s koronavirusom, op. n.) A trenutno se počutim v redu in izvajam vse razumne zaščitne ukrepe.«

»Povedano po pravici, povprečno na dan preživim več časa v Zahodnjem kot v resničnem svetu; vsak dan pišem. V sedmih kraljestvih je situacija kar turobna ... Ampak morda ne tako turobna, kot bo v prihodnosti tukajšnja.«

»Kot da živimo v znanstvenofantastičnem romanu«

»A na žalost ne v takem znanstvenofantastičnem romanu, kot sem si predstavljal v otroštvu, v takem z mesti na Luni, s kolonijami na Marsu, z gospodinjskimi roboti, ki bi upoštevali tri zakone robotike, ter z letečimi avtomobili. Zgodbe o pandemijah mi niso bile pol toliko pri srcu ... Upajmo, da se bomo skozi to prebili živi in zdravi. Bodite dobro, prijatelji. Raje previdni, kot da bi vam bilo potem žal.«

»Sovjetskim medijem se je knjiga zdela svinjska.«

»Establišment v emigraciji pa je Limonova preziral, ker je ubesedil resnico: da je New York za prišleke brutalna, draga, grozna izkušnja – da to ni obljubljena dežela.«

»Danes se še ne bom zakotalil, danes še ne bom vsega pomendral – jutri pa!«

»Ne gre zanj, za gospoda Allena mi je vseeno. Skrbi me, kdo bo naslednji, ki mu bodo nadeli nagobčnik.«

»Zanesljivo vem, da sleherni človek nosi v sebi kugo, zakaj nikogar ni na svetu, ki bi bil pred njo varen. Biti kužen je zelo utrudljivo. Še veliko bolj utrudljivo pa je, če nočeš biti kužen.«

»Omenite samo kakemu Romu romantično predstavo o tem, kako živijo v stiku z naravo, pa se vam bo smejal.«

»Kadar gneteš besedilo, da bi postalo odraz človeške izkušnje, si vedno nezadovoljen – vsaj pri meni je tako.«