Zdaj govori pisatelj

»Menim, da si ima vsak pravico prizadevati za boljše življenje. Če imamo po vsem svetu prosti pretok kapitala, bi moral biti prost tudi pretok delavcev.«

»Rojen sem v Bosni, živel sem na Hrvaškem, tam mi niso hoteli dati njihove slavne domovnice, zato sem moral prekiniti študij. Nisem mogel delati. Norveška je bila, ne bom rekel naključje, ampak edina izbira, edina država, kamor sem v tistem trenutku lahko šel.«

»Od 70 do 80 odstotkov kupcev mojih knjig predstavljajo ženske. Moja nekdanja žena je rekla, da so moji bralci ženske, hipsterji in geji. Jaz bi dodal še ljudi, ki – tako kot jaz – živijo nomadsko življenje. Zelo veliko jih je, ki iščejo svojo identiteto oz. jo najdejo na več različnih krajih.«

»Bilo je veliko več svobode ob glasovanjih, ni še bilo diktature strank in njenih šefov kot pozneje.«

»Glasovanja smo si po obdobju partije, ki je desetletja poznala le enega vnaprej določenega in tudi izvoljenega kandidata, predstavljali kot nekakšno tekmovanje.«

»Bilo je veliko več 'samovolje' in svobode ob glasovanjih, ni še bilo diktature strank in njenih šefov kot pozneje.«

»Veliko je bilo nedorečenosti, vsak si je 'pravila' razlagal po svoje.«

»Bo boj proti koronavirusu tako uspešen, kot je bil moj junak v boju proti marburškemu virusu?«

»Poklicni pisatelj sem. So časopisi in novinarji oportunisti, ker poročajo o koronavirusu?«

»Niti za trenutek ne verjamem izjavam, da 'nič ne bo več tako, kot je bilo prej'. Po odpravi karantene se ne bomo zbudili v nov svet. Naravnost enako bo, le malo slabše.«

»Način, kako se je razvijala ta epidemija, je izjemno normalen.«

»Pisatelj mora hoditi.«

»Poskus pisanja, če nimate možnosti, da bi nekaj ur hodili s hitrim korakom, je skrajno nepriporočljiv.«

»Očitno niso vsa življenja enakovredna: ko starejši umirajo sami.«

»Sedem let sem imel, ko so požigali Narodni dom. Požig Narodnega doma, to se je videlo, je gorelo šest nadstropij, ena stranica je imela 13 oken, ena vrsta, bilo pa je šest vrst. Zdaj pa si predstavljajte, da je vse to gorelo, vse to je imelo plamene, to je bilo nekaj nemogočega, to je bil konec sveta tisto gledati.«

»Vzgoja, kakršna je bila moja, se v človeka vžge kot z razbeljenim železom, a je ne bi hotel spremeniti – tudi če bi jo lahko.«

»Najbolj grozno pri pisateljskem poklicu ni pisanje, ampak to, da ne pišeš.«

»Več mesecev sem bil priča uničenju nekega malega sveta in spreminjanju prostora v veleposlaništvo nekega drugega sveta.«

»Na tej ali na kakšni drugi spletni strani pogosto kupim knjige, izdane v mestih, ki sem jih sicer obiskal, vendar jih je bilo tam nemogoče dobiti.«

»Pogosto preživljam popoldneve ob brskanju po spletu in iskanju takšnih knjigarn, ki zame še ne obstajajo čisto zares. Vendar pa so že nekje tam in čakajo name.«

»Naši možgani so v postopku mutacije, naši načini sporazumevanja in doživljanja se spreminjajo: smo še vedno isti, pa vendar povsem drugačni …«

»Minister za kulturo in njegova sekretarka resda izkušena kulturnika, a večjo težavo vidi predvsem v tem, da je prav to ministrstvo postalo odlagališče za odslužene ljudi na desnici, ki ne razumejo potreb kulture.«

»Prav to ministrstvo po njegovem mnenju postalo odlagališče za odslužene ljudi na desnici, ki ne razumejo potreb kulture.«

»Vlada skozi celotno zgodovino ni razumela kulture.«

»Mislim, da v romanu ni stavka, misli, pokrajine, opisa ali človeka, ki ga ne bi na izkustveni ravni doživel. Od vsake smreke, vsake ceste, vsakega kamna . . .«

»Kriminalka je vredna tudi resnega in odraslega človeka.«

»V toliko letih si neki stil prisvojiš, ti postane lasten, se v njem dobro počutiš. Je inštrument, kot motika, in znaš se z njim izražati. To sem prenesel sem.«

»Marsikdaj delovali so kot provokacija v nekem svetu polaščanja patriarhov, vladajočih očetov, ki zatirajo svoje podložne sinove.«

»Zastraševalnim mehanizmom polaščanja sem se nato srečal, ko sem spremljal predavanja Antona Slodnjaka.«

»Po štirih semestrih študija sva se z Marjanom Tomšičem zavzela za profesorja in se uprla partijskim strukturam.«