Tema: Poezija

»ne dopustiti pozabe«

»Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina.«

»Ta izziv, to dediščino / sem z zgaranih rok prejel, / zato v prihodnost vedro zrem. // In še to vem: / kar ljubim in kar sam častim, / bo tudi sin za svoje vzel.«

»Najbolj popolna je nedovršena.«

»Zato nam branje pesmi lahko podari nekaj presenetljivega: vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo.«

»Naš svet, prepoln podatkov in (pravih in lažnivih, pomembnih in trivialnih) informacij, postaja kljub vse večji povezanosti sveta oguljeno površinski, neuravnovešen, sami s sabo smo v njem ujetniki časa, oropani presežne skrivnosti o svetem v svetu, o vsem, česar ne moremo in nočemo razumeti, ne preračunljivo prešteti, česar niti računalniki ne morejo izračunati. S pesmijo, ne glede na svojo neznatnost, vsaj začasno pripadamo večjemu občestvu.«

»Občudovalec in vernik časa sem.«

»Nič na svetu ne potrebuje časa, če se noče ujeti v obliko.«

»Pesem je preobilje.«

»Velikansko neiztrohnjeno srce v oceanu nemega prostora.«

»Zbirka je v svoji strukturni osnovi kompozitna, sestavljena iz več različnih delov.«

»Ves svet je oder.«

»Teater iz papirja razbija ta rigidni teater in črno-beli spektakel sodobne družbe.«

»Po avtoričinih besedah gre za inscenacije 'nekega elementa izvora', se pravi svetlobe kot primarne prvine, točke rojstva življenja.«

»Pesmi se pogosto, predvsem v prvem delu zbirke, začenjajo oziroma odpirajo kot vstopi v pokrajino, v urbano prostorje, pri čemer verzi ne delujejo, kot da hočejo podati zamrznjeno sliko vidnega, temveč 'lovijo' impresijo.«

»Pokrajine, vedute in vsa bitja, ki se 'ujamejo' v pesničino pisanje, tako niso nekakšne prispodobe za njen duševni interier, niso njene pozunanjenosti.«

»V osnovi gre pri delu Impressum: Upočasnejna svetloba za zelo rahlo, tenkočutno, 'lirizirano' govorico, poetiko.«

»Briga me / kaj si mislite / kaj šušljate / kaj spletkarite / kaj govorite / kaj kričite!«

»Morje sončnic / morje maka, // morje krokarjev, / morje trupel. // Kako slikovit je naš planet.«

»Rumeno morje. / Rdeče morje. / Črno morje. // Mrtvo morje. // Jaz pa na Mediteranu. / Kakšen privilegij!«

»On ni več on in ona ne ona in da je biti dva tako težko, kakor so težavna razmerja v Strindbergovih dramah. V pogrešanju se idealizirata / v sobivanju se materializirata – / v pekel.«

»Sama svoj Orfej. / In Evridika«

»Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.«

»Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.«

»Izza reber zajoče pogrešanje.«

»Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.«

»Pesem le plod naključnih srečanj v sončni legi tišine.«

»… Naenkrat brizgne kri iz podočnjakov … / in iz ust, odprtih za poljub, ki se, z bliskanjem podbradne žile, sesedajo v žilnato / pol živo in pol mrtvo bitje … pol / angela, pol deklice, pol srne … Naenkrat se za vedno … / spet zdani in dan prinese odrešitev v stoletja skrite in pozabljene uganke …«

»Naredi, kar hočeš, le da bo dobro zvenelo.«

»tisoč besed, milijarda besed / ne odtehta enega molka / kadar molčita dva / ki sta v življenju spoznala tišino.«