Tema: Poezija

»Poezija je od svetnikov in zveri, / nikoli od natančnih in omikanih.«

»Vedi, da te reši / le stiska. In vedi, da si rešen, / ko se razkrije tvoja bornost.«

»... družba v kateri se gibljem in jo kvazi sooblikujem / je kot nemaren vase zaljubljeni fuck boy / ki se briga samo zase ...«

»Hodim po tej cesti / moje telo je težko kot so težke smeti v moji glavi.«

»se nekako navadi na samotno življenje.«

»V mojem srcu se talijo ledeniki. / Počasi se spet prebujam. / Hrepenim po sebi, / po svojem telesu. / Znova se spoznavam, / vsak del telesa posebej. / Se osvajam, tako nežno, otroško. / Z milino se razdajam / in se poskušam čutiti, / vsepovsod, brez greha in sramu.«

»Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«

»Kdo bo napisal / novi evangelij; / kako obstajati manj, / kako skrčiti polja naših prikladnosti, / kako v svojih matricah / pustiti rezervate pri miru?«

»Zavrženi mobilni telefoni včasih zadrgetajo / v nenadnih modrikastih pomežikih in / prenašajo rekviem v omrežje.«

»Nastajajo ceste, / po katerih se majhne punčke / ne vozijo same.«

»Kot da ima / smrt snega / numerične vrednosti.«

»V na pol razprtem gnezdu stare hruške«

»In te ne najdem pod nobenim / Listom – ki ga jesen raztaplja // V zenicah / Te današnje vetrne rapsodije // V grivi / Pihljanja med bosimi prsti // Tvojih / Nog«

»Poletje kar naprej odhaja / Na tvojih ustnicah žarenje ...«

»V lotosu zgubljenih vrtov / Se mi prikazuje // Mesečina na srežu / Motnogluhih trav // Do konca / Te pravljice // Razsejane po odlomkih v pestiče / Kovinskih puščav«

»Ne vem, kako lahko ljudje živijo brez poezije.«

»Sebe reducirati izključno na želodec – nimamo za to možganov.«

»Poezija poleg emotivnega in solidarnostnega momenta, ki ga vsebuje, omogoča na ravni jezika razumeti metaforo.«

»Metafora je pa nujna, če hočeš vzpostaviti komunikacijo, zato ker moraš biti sposoben argumentirati – spoštljivo, ne agresivno.«

»Ne moreš samega sebe prikrajšati za poezijo.«

»Poezija je nekaj najvišjega, kar smo kot človeštvo dosegli.«

»Ne moreš samega sebe prikrajšati za poezijo. Poezija je nekaj najvišjega, kar smo kot človeštvo dosegli.«

»Stare pesmi pišem.«

»Tudi satirični elementi so bolje osmišljeni kot v Velunji.«

»Ime dezodoranta dobi v tem kontekstu čisto nov pomen.«

»A zdaj je jesen, mi pa smo majhni. / In ogromna / je edino naša usoda. // Tako vsaj vemo, / nič drugega ni potrebno, / kakor le čim bolj sveže utripati čez to zimo«

»Ne glede na vse so posamezniki in posameznice v pesmih vedno dobrotljivi, njihov konec je zato miren in breztežen.«

»Jabk nadaljuje in poglablja raziskovanje, ki je bilo v ospredju že v prvencu (…) roko razje: kako v govorici umetniško verodostojno upodobiti oziroma govorno utelesiti raznovrstne čezvrstne odnose med bitji, razumljenimi onkraj binarne sheme človeškega in nečloveškega in na ozadju uvida, da nobeno od teh bitij ne obstaja pred samim odnosom.«

»prizor se vleče / in razliva na debelo, / deževen dan / ostaja suh le v srcu.«

»uokviriti, / zakvadratirati sliko. / postaviti meje vidnemu. / ostati znotraj kvadrata / in ujeti podobo. // ja, temeljno vprašanje.«