Tema: Poezija

»Gre za učenega posameznika, ki načrtno motri sebe in druge, zato v njegovih pesmih najdemo opise in ironične komentarje lastnega početja, ocene družbenega dogajanja doma in v svetu, dialoge z drugimi avtorji in razmisleke o filozofskih vprašanjih.«

»tiha /spokojna / samo moja / ko sva sama in me objemaš voljna / sladka in sočna / kot palačinke s kokosom in smetano / brez besed / kot vedno in znova / še enkrat in samo še tokrat spet.«

»trenutek časa / ko se utaplja dan // večerožitje.«

»povabi me / na zimsko spanje / da se zavlečem / pod tvojo toplo kožo.«

»Opravke imam, naloge, drobna zadovoljstva, ljube obraze, ljube melodije. Če ni drugega, se oprimem jeze.«

»Ko so prišli po ata, so jih čakali, slutili, vedeli so, da nekaj bo.«

»Naj ta poscani svet čez noč zamrzne v rumeno grudo.«

»Kako dolg spomin ima to zlepljeno testo, kako močno se oprijema teme in teže?«

»Vsi se trudimo, poskušamo, nastajamo ... Opisuj, ne nehaj. Ko duše rastejo, so žalostne ...«

»Spomini se kot slepi potniki prebijajo skozi naše življenjske tokave … Prepoznamo svet, ki se je nedoumljivo udomil v naši zavesti kot ledina sanj, ledina neba, ledina minulega življenja, tesnoba prihodnosti.«

»Še dihaš? Rjove gora. Zmoreš o meni kaj pisati?«

»Joj, Lorca! Tvoja dolga pot! Kje so tvoje / zmrzle luske? La muerte me espera!«

»Knjiga ljubica / pobeljeno ušesce si je iztrgala / iz mojih limanic srca …«

»Bliža se finale Šeste simfonije. / Telefon v dlani me začne ščemeti. / Mozeg mi že ledeni v pričakovanju zadnjega udarca. / Zdaj zdaj se bodo tutti splašili v crescendo …«

»Komu naj še opiše,kar je otipal v postelji sveta.Čemu je toliko sprememb dojemalin iluzij, lepot, čemu iskal razlog grozotam,koga slepil, zakaj besede izgubljal.«

»Biti zasidran v ideji, v maternici izvira, v katakombah upov.«

»Čudeži poginejo, svojat začuti priložnost in napade. Ogroža gradove, bisernice in natančnost. Mah je premagan.«

»Vse je le igra, razodetje ne obstaja. Kaj lahko storimo? Samo biti ti, na drevo pribiti to spoznanje.«

»Moji ritmi nisa tričetartinski. / Moji ritmi nisa sjedmosminski. // Moji ritmi sa zajebani. / Moji parjatli sa martvi.«

»V tem izročilu je polno skrivnosti in nedoumljivosti, kljubovalnosti in žilavosti, magije in razkrinkanega praznoverja, objestnosti, nespoštovanja avtoritet, ustvarjalne radosti, prostaških šal in otožnega prepevanja …«

»O/b najbolj krutih in krvavih delih zgodb so pripovedovalci vedno obmolknili. Tistih stvari niso izgovorili. Tudi najlepših delov niso povedali. Duhovnost se ne prenaša s čvekanjem. V zamolkih so skriti najboljši deli tradicije.«

»Tudi civilizacija kot taka brez poezije ne vzdrži, a se tega večinska kultura ne zaveda – vendarle pa institucionalno ohranjanje poezije priča o njenem pomenu.«

»Istočasno pa le poezija ohranja dejansko zavest o čudu obstoja in zavesti. O tem, da obstoj vsega žari v skrivnosti.«

»V tem je moč poezije.«

»Zdaj se sprašujemo, vnuki humanistov, / zakaj se meč ni spremenil v snežno perut, / krožečo nad oltarjem večne pomladi.«

»ni, ne med pesniki, ne med vojščaki, / še manj med zvermi, kopenskimi živalmi / in pticami, nikogar, ki bi si ne želel / zboleti od ljubezenskega hrepenenja.«

»občutki so zato / da se jih ignorira«

»želim si da bi me vrgel ob steno / me držal za vrat / da ne morem vdihniti / upam da me boš danes porezal / in na tla s krvjo napisal moja si«

»pozno ponoči ližem bejbiko s pirsom v klitorisu / in mislim na mini revolucije / ki mi postrojene v vrsto mahajo / ko iz muzeja hitim na protest«

»bom prišla v nebesa / če vržem ogenj na policijski avto // bodo kakor Mojzes pred njim klečali / anarhisti / in mi polagali svoje črne maske pred noge / ko bom s kolesom jezdila mimo«