Tema: Poezija

»jazti. tijaz.«

»volčji čas samih bratov, ki pijejo iz lobanj kot iz zlatih čaš«

»če po vseh besedah, ne preživi ena sama / iz katere nastane svetloba / potem je svet pokrajina peska.«

»rada bi kipela srhljivo na vrhu kože, rada bi postala meso.«

»Če daleč je blizu, pomislim, potem si najgloblje v meni in s teboj je enako … ko čas ni pomemben, ker čas v najinem snu ne obstaja.«

»Nič ne potone, nič ne umre, nič se ne ponovi. Nič zgradi vesolje, popoln kozmos, sveti svetlobe črne.«

»Ni drugega raja. Ljubezen vedno bo. Tvoje oči tudi.«

»Kar sanja na tvojih ustnicah ves čas … išče nova imena za pesmi … Kar sanja v tvojih besedah neizgovorjenih, kar sanja v sanjah tvoje hoje, v obliki črk, ki mi jih pišeš in nato za dolgo skleneš molk … kjer noč in dan polzita k spremembam neizogibno kot željni prsti k drugi žeji.«

»Pri urbani poeziji gre v isti meri ali pa še bolj kot za 'dogajalno' prizorišče in izkustveno izhodišče za posebno stanje duha in poseben srčni utrip, iz katerih se takšna poezija rojeva.«

»Gre za razpršeno, dialoško zavest in za polifone principe njenega upesnjevanja, pri čemer je polifonija, ki poustvarja vtise mestnega duha, slejkoprej atonalna.«

»Poezija Silvana Paletti 'je tematsko in motivno zelo aktualna, a je hkrati že od daleč opaziti, da je drugačna od večjega dela sodobne slovenske literarne produkcije. Je občuteno domoljubna, vendar absolutno tuja slehernemu nacionalizmu ali lokalizmu'.«

»Zdi se, da je predvsem to tisto, kar trajno vzdržuje posebni 'goreči hlad', tisto hladno in obenem krčevito napeto lepoto, s katero Gamoneda v vsebinskem in estetskem smislu 'premika obzorja'.«

»Prevod Knjige hladu pozdravimo kot še en praznik slovenske besede, umetnosti in univerzalnega duha, na katerem ta sloni.«

»Človek se rodi s svobodno voljo, s katero lahko počne kar se mu zahoče, težave se pričnejo ko se od nekod prikaže bognajprej ne sme pojesti vsega kar bi rad, potem enkrat mora in drugič ne sme prevarati brata, pa izbira lahko samo med natančno določenimi dejanji.«

»Problem smrti je le umrljivost, sicer pa bi menda kar šlo.«

»Raje bi, da ne.«

»Tiščim glavo v pesek, ne vem, / iz kamna stiskam kri, ne vem, / butam z glavo v zid, ne vem, / posipam sladkor, ne vem, / mečem granate, ne vem.«

»Ljubezen prestane prvo noč, / se razlije v leta, teče mirno, / skoraj obstane, ko se kopljeva v sreči.«

»Kajti ljubezen je boj, ki ga ženska in moški tolčeta tako, da se stene solzijo.«

»Da le ni konca čutenja / tistega, kar je morda le bežno zasluteno, / morda samo sanjano, / morda samo zahrepeneno // med nama.«

»Pesmi stečejo skozi bralca kot reka, ki jo razburka nevihta, da poplavi in prinese na obrežje, kar je ležalo zakritega na njenem dnu.«

»Na eni strani je srce, polno kompleksnega čustvovanja, na drugi pa hladna ostrina razuma.«

»Nekateri ljudje želijo spati še naprej, / ne motite njihovega spanca, / izrežite jim ušesa, zamašite nosove«

»Vse, kar pesmi odslikavajo, je tisto, s čimer se zavestno ali nezavedno soočamo in od česar istočasno bežimo, da bi se približali neotipljivemu – višjemu, ki ga slutimo.«

»Zaobljeni in ostri kamni reke butajo drug v drugega, nekdaj so bili del gore, sedaj so del morja. Kje točno v bralcu in kje v knjigi se to zgodi? Ne vem. A ta moment je bistven, da poezija odloži bralčeva očala naučenega in ga nepripravljenega popelje k neposeljenemu in rahločutnemu – nazaj k človeku.«

»Mar nismo bitja, ki iščejo red, sem pomislil, / tako kot takrat, ko razbiramo črte na svojih dlaneh / ali na svodu povežemo pikice zvezd v obliko medveda?«

»Sitno je o življenju razmišljati, / kot da je niz izbir iz dveh enot«

»ljubezensko pismo«

»trenutno ne vem kaj naj bi počel / zato pišem poezijo / ali vsaj mislim // da je to, kar bo napisano / poezija.«

»včasih prevlada nemoč / verze spraskaš s kože / kot bi z dna ponve strgal / sežgane makarone.«